EN / SLO

Johanna Venho

Finland, 1970

Born in 1971, Johanna Venho lives in Espoo, Finland. She studied comparative literature and biology at the Universities of Helsinki and Jyväskylä and graduated in Irish poetry from Helsinki. She has tried her hand at numerous occupations, among which was working as an editor in a broadcasting company, Yleisradio. A former editor-in-chief for Tuli&Savu poetry journal, she is now a full time writer. She has published four collections of poetry, five novels for children and a collection of nursery rhymes. She has won numerous prizes and grants, for example the Kritiikin kannukset Prize for the best literary debut of 2000, Arvid Lydecken Prize for the best children’s book of 2003, Katri Vala prize of 2006 for the collection Yhtä juhlaa and Einari Vuorela Poetry Prize for the best collection of poems of 2008 (for the book Yhtä juhlaa).

Johanna Venho is a member of Finnish Pen Club and co-leader of Women Writers’ Committee in Finland. Her publisher is WSOY.

Pesmi iz/Poems from “Tässä on valo”, WSOY 2009.

*
Tässä on Valo ja hän retkeilee saaristossa:
rannikolla joka on pitsimäistä, paistuvien
räiskäleiden reunaa. Tässä on Valo, hän on
läpinäkyvä lapsi, hän on reunoista repaleinen
ja lähtee matkaan, puhallettu lautta, tuuleen luottava jolla.
Hän ei ole lainkaan tietoinen. Mietteissään
hän maistaa viherlevää rantakiven päältä,
puhdistaa suolavedellä hampaat. Polviin saakka
Valo kahlaa ja kaislat neulovat reisiä
ja laiturin päästä alkaa kokkareinen paha puuro,
sitä kohti hän kurkottaa, kuultava ja ikkunainen lapsi,
helpompi tulkita kuin peili tai käsiala,
eteenpäin kurkottaa suuremman voiman vetämänä,
pohjavirran, merituulen? vai noinko hän horjahtaa
tietoon, meinasin vaan pulahtaa, mitä meille tapahtuu?

In English:

Here is Light, he is wandering in the archipelago,
along the lace-like coast, along the edge of baked
pancakes. Here is Light, he is
a transparent child, he is tattered along the edges
and takes the journey, a full-blown raft, jollyboat trusting the wind.
He’s not conscious at all. In his thoughts
he tastes the green algae on the beach stone,
cleans his teeth with saltwater. Knee-deep
Light wades and rushes stitch his thighs
and at the end of the dock floats the lumpy spoiled porridge,
he reaches out towards it, translucent and windowy child,
easier to interpret than a mirror or handwriting,
he stretches forward pulled by a greater power,
undercurrent? sea wind? or is that the way he trips
into knowledge, i just meant to dip a little, what is happening to us?
                        (Translated by Johanna Venho & Kelly Lenox)

V slovenščini:

Tole je Luč, ki se potepa po otoku,
po obali, ki spominja na čipko, rob
hrustlajve palačinke. To je Luč,
prosojen otrok, razcapan po robovih,
odpravil se je na potovanje, z gumijastim splavom,
                                      na veselem čolnu zaupa vetrovom.
ki se jih sploh ne zaveda. V mislih
okuša zelene alge s kamenja na obali,
s slano vodo si umiva zobe. Luč brodi
do kolen globoko, ločje ga praska po stegnih
in od konca pomola dalje se širi grudasta, slaba ovsena kaša,
steguje se proti njej, prosojen, okenski fantič,
ki ga je lažje razumeti kot ogledalo ali rokopis,
iztegne se naprej, povlečen z močno silo,
podvodnim tokom? morskim vetrom? ali pa gre za način, kako se
zaziblje v znanje, hotela sem samo malce poskočiti,
le kaj se nama dogaja?
    (Prevedla Johanna Venho & Iztok Osojnik)

*
Maa kuuluu käheältä tänään. Maan selkää särkee
ja nenä vuotaa, Valo sivuuttaa sen kuin lapsi aina,
ei tahdo tietää murheista maan, hypellä vain, seistä
ja hypellä. – Mitä meille tapahtuu? Voiko perääntyä,
jättää kasvamisen? Jonain keväänä vihreä
ei räjähdäkään esiin. Valoon kirjoittuu kaikki,
Valo on puhtoinen, suloinen, poimiskelee
päivänkakkaraa, katselee mustikkasilmin.
Että pitää astua suonsilmään, ponnistella
päivänvaloon, kasvattaa isompi jalanjälki.
Eespäin. Tulta! Väsyykö maa, pettääkö
sumeilematta kulkijan alla? Se yrittää parhaansa,
Valo uskoo, ei pelkää vaikka kaikki paha maailmassa
sattuu lapsille, Valo hyppii sirkkahyppyjä,
Valo mutkii takaperin, Valo heittää häränpyllyn,
Valo ei kuuntele varoitusta, oravanmarjaa,
kurjenpolvea, suonsuu korahtelee ja haukkoo.

In English:

Earth sounds hoarse today. Earth has a sore back,
a runny nose, Light ignores that as a child always does,
he doesn’t want to know about the griefs of the earth, just leap,
stand and leap. What is happening to us? Can we stop here,
cease to grow? One spring the green will not burst out,
everything is written onto Light, Light is neat and sweet,
picking daisies, watching with blueberry eyes.
Oh that he must step into the quagmire, struggle
towards daylight, grow a bigger footprint.
Aim, Fire! Does the earth get tired, ready
to tumble down under the walking? It tries its best,
Light believes, he’s not afraid even though all the bad things in the world
happen to children, Light is jumping like a grasshopper,
Light is snaking backwards, Light is doing somersaults,
Light doesn’t listen to the warning, May lily,
geranium, the bog’s mouth is croaking and gasping.
                    (Translated by Johana Venho & Kelly Lenox)

V slovenščini:

Danes je zemlja nekam hripava. Zemljo boli hrbet,
iz nosa ji teče. Luč se zato ne zmeni, kar je za otroke značilno,
ničesar noče vedeti o težavah, ki jih ima zemlja, samo skakati hoče,
se ustaviti in skočiti. Kaj se dogaja z nama? Se tu lahko ustaviva,
nehava rasti? Neke pomladi vrba ne ozeleni več,
vse je zapisano v Luča, Luč je neomadeževan, sladek,
marjetice nabira in te gleda z borovničastimi očmi.
O, da, moral bo stopiti v močvaro, zrasti v večjo stopinjo.
Naprej! Streljaj! Se zemlja lahko utrudi, omahne pod
nogami pešca? Ali daje vse od sebe,
Luč je prepričan, nič ga ni strah, tudi če se otrokom
dogajajo najslabše stvari na svetu. Luč poskakuje kot kobilica,
Luč se usloči nazaj, Luč dela premete,
Luč se ne zmeni za opozorila, majska lilija,
krvomočnica, močvarni požiralniki regljajo in lovijo sapo.
                        (Prevedla Johanna Venho & Iztok Osojnik)

*
Zemlja je danes slišati hripava. Zemljo boli hrbet
in teče ji iz nosa. Svit tega ne opazi, kot otrok nikoli ne,
noče vedeti za zemeljske tegobe, samo skakal bi,
stal in skakal. Kaj se dogaja z nami? Se lahko tukaj zaustavimo,
prenehamo rasti? Neko pomlad zelenje ne bo več vzbrstelo,
vse je zapisano v Svitu, Svit je čist, ljubek,
nabira marjetice, gleda s svojimi očmi borovničeve barve.
Ah, da moramo stopiti v močvirje, se prebijati
k svetlobi dneva, da nam morajo zrasti večje stopinje.
Na juriš. Ogenj! Se lahko zemlja tako utrudi, da se
sesede pod sprehajalcem? Čisto vse da od sebe, 
verjame Svit, on se ne boji, čeprav se otrokom dogajajo vse slabe stvari
na svetu, Svit poskakuje kot kobilica,
Svit se izvija stran, Svit dela kozolce,       
Svit ne posluša opozorila, majska lilija,
geranija, močvirski požiralnik godrnja in sopiha.
                         (Prevedla Johanna Venho & Tone Škrjanec)

*
Zemlja je danes hripava. Zemljo boli hrbet
in ji teče iz nosa, Lučki to ni mar, kot to pač ni mar otrokom,
ne brigajo je zemljine skrbi, samo skoči,
vstane in skoči. Kaj se dogaja z nama? Se lahko tukaj ustaviva,
nehava rasti? Prišla bo pomlad, ko zelenje ne bo vzbrstelo,
vse to je zapisano v Lučki, Lučka je neponarejena, sladka,
marjetice nabira, gleda jih z borovničastimi očmi.
O, da mora stopiti v močvirje, se stegovati
proti dnevni svetlobi, podaljšati korak.
Naprej. Gori! Se zemlja utrudi, ko se je pripravljena
zrušiti pod hodcem? Po svojih najboljših močeh se trudi,
verjame Lučka, ne boji se, pa čeprav se vse slabe stvari na svetu
zgodijo otrokom, Lučka skače kot kobilica,
Lučka leze ritensko, Lučka dela kozolce,
Lučka ne posluša svarila, dvolistne senčnice,
krvomočnice, močvirska usta hlastajo in sopihajo.
                        (Prevedli Johanna Venho & Tatjana Jamnik)

*
On vain annettava köyttä. Löysättävä liekaa,
Valo menee suonsilmään ja maa on kostea
kautta vuoden, savusumut silmissä ja keuhkot
tuhkassa menee, metsätähti, tädykepolvi.
Tuuditan tulisoroista, rantaa palaa karrelle
kilometrikaupalla, Valolla on yksilön oikeus
ja yhteisön tuki, hän on pieni valkeainen.
Aamusta iltaan lusikoin hiekkaa
taivaan alla, tuuli ajoi lampaita,
oksia tanssi tuulessa, aamusta iltaan
liekutin, leikin, vaulussa vemmelpuun.
Anna enemmän köyttä, mustaa, valkeaa,
ranta on kauempaa palanut paljaaksi,
sinne Valon on mentävä, ainut reitti
ja mahdollisuus. Sinne se menee niin taatusti
kuin elää, yhteisön voima, yhteinen himo,
kerran poimittiin se hentoinen vanamo,
kyykittiin sammalissa, muistatko Valo
miten taskussa se pehmeni ja hiertyi pois.

In English:
*
You just have to give more rope. Loosen the tether,
Light goes into the quagmire and the ground is moist
all year round, smog in his eyes and
ash in his lungs, starflower, speedwell-knee.
Hush, little baby, little sparkle, kilometres of shore
burn into snuff, Light has personal rights
and the support of the community, he is a tiny fire.
All day long I spooned sand under the sky,
wind chasing the lambs, branches dancing in the wind,
all day long I rocked the cradle, played by the weeping willow.
Just give more rope, black rope and white rope,
further off, the shore has burned bald,
Light has to go there, it’s the only route
and the only possibility. There he goes, as sure as he lives,
the power of community, of common lust,
that time we picked the frail twinflower, Light, do you remember
how it softened in our pockets and was rubbed away.
(Translated by Johanna Venho & Kelly Lenox)
V slovenščini:
*
Podati moraš več vrvi. Popusti konopec.
Luč odide v močvaro, tla so čez vse leto
vlažna, megla prodira v oči in
pljuča, hodi po jerebiki, zvezdna roža, kolenasti jetičnik.
Beži, dete, majhna iskrica, kilometri peščene plaže
zgorijo v vonjavo. Luč ima pravico do individualnosti
in do podpore skupnosti, je droben plamen.
Ves dan sem pod odprtim nebom z lopatko kopal po pesku,
veter je preganjal jagnjeta, veje so poplesovale na vetru,
ves dan sem se zibal, igral pri vrbi žalujki.
Podaj še več vrvi, črne vrvi, bele vrvi,
tam naprej je peščena plaža zgorela do golega,
Luč mora nujno tja, to je edina pot
in možnost. In odide tja, prav tako gotovo, kot to, da je živ,
moč skupnosti, obča sla,
potem ko sva utrgala rožo zraslico, se spomniš, Luč,
kako se nama je v žepu omehčala in zmečkala.
                        (Prevedla Johanna Venho & Iztok Osojnik)

*
Kun ollaan käsittämättömän reunalla
ei puhuta loogisia ja puhutaan
kaivovedenkirkkaita. Valo sokeltaa,
sähköttää. Kerron sille: sammalikossa
voi vaeltaa ja uneksua, poiketa taloon
vanhenemaan, muuttumaan helläksi.
Mustasta ja valkeasta punottu köysi,
miten paljon kestät niskan katkeamatta.
Valon kädet kietoutuvat kaulalle,
suu korvassa, juhannusruusu rävähtää auki
ja kaivoniityllä on usvaa, joku muinainen kerää
seitsemää kukkaa, vanhenemaan, pehmenemään.
Mustasta ja valkeasta punottu köysi, punottu
seppel, pyöritä, lennätä, kuluvat kohta.
Valo nostaa vedet silmiin, kukka virkistyy
kaivovedessä, kylmät pohjimmaiset, rakkaudet,
lapset, hetki vielä, anna pikkuvauhti, kiik-kaa, kiik-kaa
kaivon reunalla, pidä kaulasta kiinni.

In English:
*
When we are on the edge of the incomprehensible
we don’t talk logically and our talk
is as clear as well water. Light mumbles, signals.
I tell him: in the moss you can
wander and dream, pop into a house
to grow old, become tender.
rope woven of black and of white,
how much can you carry without breaking your back?
Light wraps his arms around my neck,
his mouth is at my ear, the midsummer rose bursts
into blossom and there is mist in the meadow,
an old woman picks seven flowers,
to grow old and soft. Rope woven and garland woven
of black and of white, dance me, fly me, it’s soon over.
Light brings tears to my eyes, the flower revives
in the well water, the coldest, deepest: loveys,
children, just one moment more, give me a little push,
swing-out, swing-back, on the edge of the well,
wrap your arms around my neck.
                    (Translated by Johanna Venho & Kelly Lenox)

V slovenščini:

*
Ko se znajdemo na robu nedojemljivega,
nič več logično ne govorimo in govorimo bistro
kot studenčnica. Luč govori brezveze, obvešča.
Povem mu, v močvari lahko
blodiš in sanjaš, se za hip ustaviš v hiši,
da se postaraš, postaneš nežnejši.
Vrv, spletena iz črnih in belih vlaken,
le koliko lahko zdržiš, preden si zlomiš vrat?
Luč mi ovije roke okoli vratu,
njegova usta ob mojem ušesu, kresna roža se nenadoma razpoči
na množico cvetov, nad travniki se dviga megla,
starodaven človek ubere sedem cvetlic,
da bi se postaral, da bi se omehčal. Vrv, spletena iz belih in črnih vlaken,
spleten venec, zapleši me, poleti me, kmalu se bo končalo.
Luč mi napolni oči z vodo, roža se osveži s
studenčnico, najbolj mrzlo, najglobljo: ljubezni,
otroci, samo še trenutek, daj, malce me zazibaj,
zazibaj tja, zazibaj sem, ob robu studenca,
trdno se me drži okoli vratu.
                (Prevedla Johanna Venho & Iztok Osojnik)

*
Kunpa tietäisin! – Pitää tietää, jos on aikuinen. Otan naulasta vastauksen,
puen sen päälle, painavan palttoon. Tässä kävellään aurattua tietä aamulla töihin, töistä kauppaan, kaupasta kotiin. Tämän kanssa sopii turkislakki ja tukevat saappaat. Kunpa tietäisin, särkevän rakkauteni kanssa kuljen räntäsateessa: jos kysyt, lähden minne vaan, en minnekään lähde vaikka junia menee, räntäreittiä kuljen ja Valoa talutan, se pysähtelee, väsyy. Lunta putoaa puun oksalta maahan, sama ääni kun ihminen kuolee, sinun pitää puhua koko ajan sillä äänellä joka sopii kielen alle, sopii kipeään sydämeen, kutsua sillä rakkautta, joskus se kohdalle osuu, hipaisee paljas käsi kättä tungoksessa, anna lisää! ja ihme, se antaa ja antaa.

V češtině:
Kéž bych věděla! – Musíš to vědět, jsi dospělá.
Odpověď tahám z klobouku, oblékám se, beru si těžký plášť.
V něm chodíme rozrytou cestou ráno do práce,
z práce na nákup, z obchodu domů. V tom plášti a
beranicí a pořádných botách. Kéž bych věděla, když chodím se svou bolestnou láskou v té slotě: kdybys mě požádal, šla bych kamkoli, nemířím nikam, i když vlaky odjíždějí. Chodím zledovatělou cestou a vedu Světýlko, chce se každou chvíli zastavovat, je tak unavené. Ze stromů opadává sníh na zem, zní to stejně, jako když kdosi umírá. Pořád máš mluvit takovým hlasem, který se ti rozpouští pod jazykem, rozpouští v rozbolavělém srdci, takovým hlasem volej lásku, někdy se to stane: nahá dlaň se v davu letmo dotkne tvojí, dej mi víc! a zázrak:
dává a dává.
(Přeložily Johanna Venho & Martina Komárková)
In English:
*
I wish I knew!—You have to know, you are an adult!
I take an answer from the rack, put it on, heavy coat.
In this coat we walk the ploughed road to work in the morning,
from work to market, from market to home. A fur hat and sturdy boots
complement this coat. I wish I knew, I walk in the sleet
with my aching love: if you asked, I’d go anywhere, I go nowhere
though the trains are leaving, I walk the sleety route and lead Light,
he tends to stop every once in a while, he gets tired. There’s snow falling
from the tree to the ground, it’s the same voice as when someone dies,
you have to talk all the time with a voice that fits under your tongue,
fits into the sore heart, call for love with that voice, sometimes it happens to you
a bare hand grazes your hand in the crowd, give me more! and a miracle:
it gives and gives.
            (Translated by Johanna Venho & Kelly Lenox)

In italiano:
*
Vorrei sapere! — Devi sapere, sei un adulto!
Prendo una risposta dall'appendiabiti, la indosso, un cappotto pesante.
In questo cappotto camminiamo la strada arata per il lavoro, al mattino,
dal lavoro al mercato, dal mercato a casa.
                                                Con questo cappotto dei completi femminili
un cappello in pelle e stivali robusti, Vorrei sapere, con il mio amore dolente
cammino nel nevischio: se hai chiesto, non sono stata da nessuna parte,
                                                                                                          non vado
anche se i treni stanno partendo, cammino la strada imbiancata portando
                                                                                                      con me Valo,
lui tende a fermarsi una volta ogni tanto, è stanco. Della neve cade
da un albero per terra, la stessa voce di quando un uomo muore,
devi parlare sempre con una voce che aderisca sotto la tua lingua,
aderisca al cuore dolorante, chiama l'amore con quella voce,
                                                                                      a volte ti succede,
una mano nuda salda la tua mano nella moltitudine, dammi ancora! e un miracolo:
da e ancora da.
                (Traduzione di Johanna Venho & Michele Obit)
V slovenščini:

*
Želim si, da bi vedela! Moraš vedeti, saj si odrasla!
Odgovor snamem z obešalnika, ga oblečem, debel plašč.
V tem plašču zjutraj po spluženi cesti odideva v službo,
iz službe na trg, s trga domov. K plašču spadajo zraven
krznena kapa in močni čevlji. Želim si, da bi vedela, s svojo bolečo
ljubeznijo stopim na dež, pomešan s snegom: če me boš vprašal,
                                                odidem kamorkoli, nikamor ne grem,
čeprav vlaki vozijo, hodim po plundrasti cesti in vodim Luč,
vsake toiliko časa se ustavi, utrudi se. Sneg z dreves
pada na tla in ustvarja podoben zvok, kot ko umre človek,
ves čas moraš govoriti, z glasom, ki se prilega pod jezik,
ki se prilega tvojemu ranjenemu srcu, klicu po ljubezni s tem glasom,
                                                                   včasih se zgodi,
v množici se gola roka toplo dotakne tvoje roke, daj, še daj! in čudež:
daje in daje.
                (Prevedla Johanna Venho & Iztok Osojnik)

*
Ko bi vedela! – Moraš vedeti, pa saj si odrasla!
Odgovor vzamem s police, ga oblečem, težki plašč.
V tem plašču greva zjutraj po spluženi cesti v službo,
iz službe na tržnico, s tržnice domov. Zraven plašča pa še
kučma in trpežni čevlji. Ko bi vedela, s svojo bolečo ljubeznijo
hodim po poledici: če me bi me prosil, bi šla kamorkoli, nikamor ne grem,
čeprav vlaki odhajajo, hodim po zaledeneli poti in peljem Lučko,
vsake toliko se ustavi, utrujena je. Sneg se usuje
z drevesa na tla, zvok je isti, kot če kdo umre,
ves čas je treba govoriti z glasom, ki se ti prilega pod jezik,
prilega v ranjeno srce, klicati s tem glasom po ljubezni, včasih se ti zgodi,
da se gola dlan v množici dotakne tvoje dlani, še mi daj! in čudež:
kar daje in daje.
(Prevedli Johanna Venho & Tatjana Jamnik)

Poem from “Yhtä juhlaa”, WSOY 2006
(silta)

1.
Silta korkealla kaareutuu
valoa vasten eheänä,
ja osoittelen:
olen kulkenut tuolla.
Kuulkaa, olen kulkenut
pitkin sileitä puita,
katsellen kuuta, pilviä,
taivaan rajaa.
Järjestyksessä
kirjat yksiössä
kaupungin katot
keskustelut kahviloissa
ruusunterälehtiä kupissa.
Sileät kädet öljyssä uitetut,
ei kämmenten rakkoja, multaa haavoissa,
ei pippuroitua kyynelvettä
haudankaivajan kuutamourakkaa.

Lapsi ei usko:
en minä osaa.
En minä mahdu.
Ennen mahduin, sanon,
olin laiha, kävin hiljaista siltaa.
En kerro miten karkasin: levisin
purkutaloihin ja ratapihoille,
takahuoneitten sirpalelattioille
öisille metsäaukeille
miten tulin rytisten alas
kun avasin suuni
ja unohdin askeleet,
kun merenmies kiskaisi nilkasta
kietoutui polttava vita
ja vesi oli soista ja ruskeaa,
täytti silmät kun sukelsin.
En kerro, en sitäkään kerro
miten paperit tahriintuivat
ja laulu nitkahti nuotin viereen,
kumpusi uumenesta
tumma veri, kaukaa tuttu.

Kaunis, kaunis silta, lapsi sanoo,
se kaartuu: balettitanssijan uuma,
marmorinilkan kaari,
vitivalkoinen, klassinen,
tyylipuhdas.
On kaunis, tuo on kaunis,
siltaa pitkin pääsee
jalat kuivina virran yli,
minä sanon, opetan.

In English:

From Yhtä juhlaa (“It’s all a big celebration”), WSOY 2006.
Bridge

The bridge curves on high,
 all-of-a-piece against the light,
 and I keep pointing:
 look, I've walked up there.
 Listen, I've walked
 over the smooth timber
 staring at the moon, the clouds,
 the skyline.
 All was in order:
 the books in my bedsit,
 the city roofs,
 the conversations in cafés,
 the rose petals in my cup.
 Sleeked in oil my hands were smooth,
 no blistered palms, no dirt in the wounds,
 no smarting teardrops
 for moonlighting as an undertaker.

The child doesn't believe:
 I wouldn't be up to it —
 I wouldn't squeeze through.
 I did used to, I say,
 I was slim, walked the quiet bridge.
 Won't tell him how I fled:
 how I spread myself around
 in derelict houses and railway yards,
 on the splintery floors of back rooms,
 in nocturnal woodland clearings,
 or how I crashed off the bridge
 when I opened my mouth
 and missed my footing,
 had my ankle grabbed by the merman
 and was trapped in burning pondweed
 with marshy brown water
 filling my eyes as I went under.
 I shan't tell that, and I shan't tell either how
 my papers got filthied
 and the song washed off the music,
 and dark blood welled up from the depths,
 familiar from long ago.

A beautiful, beautiful bridge, says the child,
 it curves: a ballerina's waist,
 the arc of a marble ankle,
 pure white, classic, stylish.
 It's beautiful, yes that is beautiful;
 crossing over the bridge
 you cross the stream with dry feet,
 I say, teaching him.
(Translated by Herbert Lomas)

Literary association IA

The 7th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2009

(Film from The Golden Boat 2009 translation workshop was directed by Hana Kovač.)

Monday, 7 September:  Arrival
19:00 – Dinner
    
Tuesday, 8 September    
10:00 – Start of the workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
19:00 – Dinner

Wednesday, 9 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
17:30 – Walking excursion (Škocjan caves)
19:00 – Dinner

Thursday, 10 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop    
19:00 – The Golden Boat reading in Škocjan

Friday, 11 September
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to Ljubljana
20:00 – The Golden Boat reading at the Cultural Centre Cankarjev dom

Saturday, 12 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to a nearby village
19:00 – Dinner

Sunday, 13 September    
Departure after breakfast/in the day

Zlati Čoln 2010