EN / SLO

Jani Kovačič

Slovenia, 1953

He has been writing poetry, satires and popular songs and at the same time, he has also been writing complex sound pictures. An aphoristic style, ironic syllogisms and child- like naïveté enrich his texts. He is a town’s folk singer, inventor, explorer of the human mind and an immortal individualist. He has a great appreciation for human stupidity. “Stupidity is king!” He is a real antihero and supporter of the new humanism and solidarity, brotherhood, diversity and a comfortable life. Fame is an unnecessary burden, which makes things predictable. He presented the songs of his new cycle Akkkustik teArter at the venue KUD France Prešeren. He gave up publishing songs completely. All we have are his performances and their unique delirium and memory bombs. When Slovenia gained its independence he foretold the period of privatisation in all its forms in his “Tolovajske balade” (Bandit ballads). A year before Slovenia’s admittance to the European Union he predicted a loss of identity and empty greediness in his “Bulvar Bankrot” (2003). He bid his farewell to the 20th century in “Balade s ceste” (Street Ballads) I. and II. His work “PostBožični Psalmi” (PostChristmas Psalms) predicts a new era of post biblical and post- mythical proportions. Jazz became global ethno and in Jazzitette (2006) he creates a new type of urban jazz. In 2007 he performed troubadour and other songs from the middle ages with Italian consort Dramsam. The following year he had interesting concert with young musicians from the Slovenia United Orchestra. In 2009 Jani Kovačič and Chronographus present “Archaic songs” from his new book KNJIGA.

1. SHIZO

Ta pripeka
glavo seka;
zvrne te, ko boš najmanj pričakoval,
tvojo senco kar izpuli iz tal!

Sonce sije,
veter brije …
Nekaj jih vpije: »Golgote nikar!«
Mejdun, kaj ni le to neki novi bar?

Sonce greje.
Jošt se smeje:
Vino molzejo iz trdnjavskih cin –
na nebu je polno kumulusnih mrcin.

Se ti meša?
Pametne se obeša.
Skupaj se igramo, smo karte na plaži:
nihče naj nas ne moti, kajti mi smo tu na straži!

Sonce peče,
strelice meče,   
štrleče iz meč, ledij, glave in pleč,
rjoveš popevke, na pesku sloneč.

Ne, ne, ne, ne ne morem,
ne morem se spomnit' –
kakšen sem bil, ko sem bil še otrok?

Rezljam le z roko,
zeleno-rdeče-oko
slehernico, ki gobezdati zna;
dam jo vsakemu, ki Švarc-Petra igra.

Sem mar shizo?
Mama ima sinjo cizo.
Zame sta prozorni in brez kosti,
tako da skoznju vidim, kaj se godi.

Mati vpije,
oče pije;
očeta mati ne ljubi, ker ta smrči,
razpadla je hiša kar sredi noči!

Doma imajo krizo.
Sem zato mar shizo?
Pod zvezdnatim nebom zdaj deca spi,
jaz imam šest prstov in modre oči!

Z njimi slišim,
a nič ne vidim!
Kako bo bilo, se ne spomnim nikdar,
z življenjem plačujem sreči oltar.

Ne, ne, ne, ne ne morem,
ne morem se spomnit –
kakšne oči sem imel kot otrok?

Jaz sem shizo,
v raju imam mizo –
pogrnjeno za tri, in če se ti ne mudi,
lahko večerjaš z menoj celo ljudi.

Res sem shizo
s podpisano franšizo,
poročil se bom – če vam je prav ali ne –
proizvajal bom podlost, modrost, norost, mar ne?

Jaz sem shizo,
s psihoanalizo
in z ekspertizo vam za rešitve privlečem lase,
olupim obraze, razcepim vas vse!

Moj center za govor je na levi strani, tule.
Buuum!


2. DELIRIJ POVPREČNOSTI – SIMULAKER

Tetovirane duše javkajoč gredo na karneval
želja-stroj napravi jim za nič škandal
delirij povprečnosti
delirij povprečnosti
vse plešejo
vsem strežejo
vse zmešajo – na kup

So-drugi in raz-isti se identitetizirajo
bosi prav golega pozirajo
delirij povprečnosti
delirij povprečnosti
vsi dirkamo
vsi bevskamo
udrihamo – na kup

Talci kreditov, talci kreditov
    ideale narabutamo na borzi iluzij
Talci kreditov, talci kreditov
    z ubijalsko nonšalanco virtualnih razprtij
Talci kreditov, talci kreditov
    do popolnosti obupani v muzeju keš-čudes
Talci kreditov, talci kreditov
    prostovoljno smo izmučeni z izbiro pop-nebes

Smo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Vsi 
    Simulaker, simulaker, simulaker, simulaker?
Smo-nismo Oni-Mi-Vi-Ti-Vi-Vsi 
    Simulaker, simulaker, simulaker, simulaker?

You are dead. Press Escape & start again

V življenja jarku se z ekscesi najpoprej pokrijemo
geometrijo bolečin izženemo
v delirij povprečnosti
v delirij povprečnosti
tam plešemo
se drenjamo
vsi bruhamo – na kup


3. CEREBRALNI KORTEKS

5 metrske roke
proti tebi mole
15 barvnih nians
za 100 tolarjev na dan
in ob 6h nemščina
ki je nikdar ne zamudi
a tebi se zdi
da se to sploh ne godi
    Nikjer nikogar ni
    Nikjer nikogar ni
        (Cerebralni korteks …)

Spet nekdo je prižgal
semaforske luči
preko plakata oddan
kovinsko slep drvi
ministrtvo za a-dni
sešteva bele noči
in če se to res peti
potem se ti le zdi
    Nikjer nikogar ni
    Nikjer nikogar ni
        (Cerebralni korteks nori.)

Če je res, ker res je, da res prav nič ni;
Res je, torej, res je, ko res res nič ni!
Res res ni res res res ni res …
Res nič ni …

Res, ni res, res ni res, res …

Pespektiva se že
za 5 jurjev dobi
česarkoli še ni
najdeš doli v trgovini
za zrcalom tvoja slika visi
pa kaj misliš kdo si
nihče se ne smeje za teboj
zato ker te ni
    Nikjer nikogar ni
    Nikjer nikogar ni
        (Cerebralni korteks …)


4. FANTOM

Ceste so asfaltne žile in promet je moja kri
Če ne veš, kako te vidim – semaforji so oči

Služi meni slug krdelo, ki pospravlja, čisti me
Motiš se, da me obvladaš, kajti posedujem te

Sem mesto
Sem večno

Čim bolj krut sem in nesramen, tem bolj me ljubijo
Tiste, ki me ne častijo, ulovijo, v tla jih zbijejo

V mojih prsih jeza vlada – to ni srd – to je srce
Maščujem se za vsake sanje, v smogu utopim – prav vse

Sem mesto
Sem večno

Kdor ne občuduje mene, tega vržem v kanal
Kdor slučajno se ustavi, nanj spustim svojo drhal

Ta ga potepta in zmelje, dokler lica ne zgubi
Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri
 
Sem mesto
Sem večno

Pridi k meni, v naročje, pridi, da pohabim te
V mojih črnih temnih kotih čakajo podgane te

Boj se me, če se mi vname moja pločevinska kri
Saj takrat počez vse kolje, grize, praska in mori

Sem mesto
Sem večno

In English:

PHANTOM

My veins are streets of asphalt, traffic is my blood
Don't know how I see you? Traffic lights: my eyes!

Horde of servants, cleaning and scrubbing me,
I possess you all, though you think you control me.

I am the city
I am eternity

The crueler and ruder I am, the more you love me
I catch and crush you if you don't worship me

Anger rules my chest – it's not wrath – it's a heart
Vengeance for every dream, I drown all in dirt

I am the city
I am eternity

Whoever doesn't adore me I throw in the canal
If anyone stops I'll set my horde on you all

I'll trample and grind until no face is left on him
Watch out if my pressed-metal blood catches flame

I am the city
I am eternity

Come to my arms, come, I'll cripple you
In my shadowy corners, rats wait for you

Watch out – if my sheet-metal blood catches alight
It's all slaughter, all claw, all murder, all bite

I am the city
I am eternity
        (Prevedla Jani Kovačič & David Brooks)

5. NEW AGE (NOVA STAROST)

1
Lepe noge, vitek stas,
nohti rdeči, oster glas,
zadnja modna barva las
in obnaša se ves čas,
    kot eliti gre.
Depiliran cel obraz,
biser, prstan, zlati pas;
in histerični izpad –
    kar elita sme.

Njen pogled je ves krotak,
ko ti stisne tisočak,
in nasmeh je ves sladak,
samo ti si prešibak –
    da bi rekel, da bi rekel: ne!

2
Znajdeš se v njeni sobi,
zraven črno-beli snobi,
v kasni postmoderni dobi
uokvirjeni golobi
    bolni vate zro.
Te odvija kot bonbon,
ti še iščeš svoj žeton;
hlastno jaha svoj bonton
    in še tvoj skiro.

Ima moža, a nič otrok,
veliko hišo, polno rož;
smeh zareže bolj kot nož,
ko ponuja sadni sok,
le izdaviš, le izdaviš: Ne!

»Ne poznaš me še,
vem, da strah te je;
tod ne rečeš ne –
vzamem, kar mi gre!«

3
Rožna tema te zatné,
sploh ne veš, zakaj se gre,
prav nerodno brzdaš se,
v čipkah hôtno te podre
    v deške jaslice.
Žurno hočeš z njo v korak,
braniš moško svoj poraz,
da bi vsaj imel dokaz –
    a izgubil si se.

Zbežiš bedak na sveži zrak,
za tabo kičast volkodlak
in ti si zdaj vojak novák;
v možgane ti zaveže trak,
ki zavozljal, zavozljal je: vse.

Ne poznaš je še,
vem, da strah te je;
tod ne rečeš ne –
vzame, kar ji gre!

4
Zdaj si pudelj za intrige,
papagaj za suhe fige,
ne pomaga žlahten stih,
zdaj zaman je vsak vzdih –
    kajti noter si.
Vse zagrabiš, vse porabiš;
kar sešiješ – vse razparaš,
kogar moreš – vse prevaraš:
    kajti steber si.

Zdaj si znak v njeni knjigi,
ješ le kaviar v ostrigi,
saj si noter v prvi ligi,
ampak zdaj si na verigi –
    zdaj ne rečeš, zdaj ne rečeš: Ne!

Ne poznaš je še,
vem, da strah te je;
ne pomaga NE –
iztrga – kar ji gre!    

5. KONTRA-ALBA

Spet je večer. Reklame na steni.   
Oddaljeni hrup. Mrak gori v temi.
Škripanje zavor. Od daleč odmevi –
me res ne ljubiš nič več?

Neona sij,
diamanti na meni.
Sem res tako bogat?

Za steklom ekran,
cyber program,
obraz izdan,
brezglasen,
neslišen,
neznan …

Kako se ljubijo invalidi?
Sram me je pred njimi …

V svojih trdnjavah čuvamo zaklade,
a kaj, kaj, ko to so le predali za poraze;
kdor se ne spremeni – ta propade –
kaj res me ne ljubiš nič več?

Konji zaprti v avtu rezgetajo:
Proč, proč, proč!
Me res ne ljubiš nič več?

Človek je opica pred ogledalom,
z dušo konzervo pomožnim padalom.
Pase muhe s plastičnim zrklom –
me res ne ljubiš nič več?

Zmagala je
hitrost – ta bolezen
utrujenih.

Za steklom ekran,
cyber program,
obraz prodan,
brezglasen,
neslišen,
neznan …

Kako se ljubijo invalidi?
Sram me je pred njimi …

Jutranja zarja ti lice razgalja –
res me ne ljubiš nič več.


Ona je šla v krasni novi svet


Ko je šla, je vzela luno z neba;
potisnila jo je v torbo med perilo,
luni zlomila, a sebi zmečkala – krilo.
Pa kaj te briga – saj itak vse zna!

Jutra so tako prekleto mrzla,
takrat vsak svojo zgodbo hočeš-nočeš lista;
tatovi so le opice Mefista.
Vsakogar goni krvi, sperme, znoja sla!

Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok, ki se na vse spozna.
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok je pozabil igrače doma.

Kam jo vodi sij mlečne ceste?
Užaljena vso noč išče pravice.
Mogoče pride kdaj do resnice?
Mesec sicer sveti – a prvi umre!

Še v žepu je temno – a toplo,
a zunaj, zunaj mrzel veter brije;
ni diska, ne luči in ne kočije.
Zakaj bi kje kdaj kaj drugače bilo!

Kdor pride nazaj,
nikdar ni odšel,
pa kaj to briga njo!


Kdor pride nazaj,
nikdar ni odšel!
Pa kaj to briga njo!!

Avti, vlaki nikdar ne stojé;
človeško je le burek za móloha,
duhovni ocean odsev napuha.
Veš, da so doma, kadar bežé.

Mesec, mesec je bog žensk in sanj!
Ko pometaš, pazi na penate,
v kotih skriti pajki pazijo nate!
Mlečna cesta je le prah spoznanj.

Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok, ki se na vse spozna.
Ona je šla,
ona je šla,
scrkljan otrok je pozabil igrače doma.
Ona je šla,
ona je šla,
ona je šla in vzela je luno z neba.

6. 15 / 4 – PENTATOP

petnjast četrtin?
kaj za nje dobim?
stroške in dobit
menjam za profit;
ko bom vse pokril,
ničlo bom dobil.
kaj naj naredim,
da ne ponorim?
petnjast četrtin,
naj jih kar pustim?

meni treba ni
vžigati luči,
da bi videl kod,
tema išče pot.
vse do roba gre,
jaz bi šel še dljé,
gledal bi potem
rebra vsem stvarem,
zginil bi spomin
na petnjast četrtin!

1, 2, 3, 4, 5, 6, 7, 8, 9, 10,11, 12, 13, 14, 15!

petnjast četrtin,
zvrhano drobtin!
česa se bojim?
petnjast četrtin?
naj jih kar pustim?
si to res želim?
proč zakaj-zato,
bodi naj tako:
petnjast četrtin –
teh se ne znebim.

SAKSOFONSKO JUTRO

Vidi se sredica zlatega polja …
Dekle pleše, dekle ristanec igra …
Iz ene dojke mleko, iz druge vino ji kaplja.
Saksofonsko jutro!

Pridrveli so na črnih srajcah naenkrat brkati možje.
Mleko so, vino so,, hlastno požrli so,,, kar se požre.
Vzeli so nože razparali sanje so Z – NA vsakdan.
Zginili skozi ključavnico preden se zrineš na plan..

Čez meglo ljudi se oblačiš, prepozno!, te ura zdrobi,
pogledi zabiti v asfalt, četudi se zdavnaj dani,
zvonovi v turnih mogočni glasovi pozabljenih dni,
prerivajo tiho se spod pod podplati modernosti..

Nisem vedel,,, [Kaj?]
nisem vedel,, (Kaj?!)
nisem vedel, [Kaj!!]
da:

Vsaka ura vesolja svoje ljudi, čisto svoj svet ima.
Nezakonsko dete slučaja – resnica – tam malica.
Nikoli, nikdar in nikjer nikogar ne moreš spoznat.
Vsakič se pelješ v službo privida s tramvajem brez vrat..

Raztegneš se čisto do konca, do meje, do kože sveta,
v vinjaku, kavi, tabletah, maščobi tud' angelc zbezlja,
lejt vetrc ti dela, da lažje ponoči vidi se brat,
kdaj šel boš spet vino in mleko k deklici z ristanca brat?

Saksofon,
saksofon! 
saksofon!sko!
jutro!!!

Elementarne izjave so vedna največja atrakcija.
In zjutraj so upi na kupu in veš, da vsi so doma.
Ceste nas peljejo daleč, a nikdar res čisto na kraj.
Obstaja sploh kaj, kar hotel bi vrnjeno isto nazaj?.

Že vsak zmagovalec ve: IGNORANTIA VICTORIA EST!,
ostali vrte se z njim skupaj stisnjeni krepko v pest!.
Če zineš kar koli čez saksofon, ti polomim kosti!,
uzakonil sem bolečino za mero odraslosti!!

Saksofon,
saksofon!
saksofon!sko! 
jutro!!!

Literary association IA

The 7th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2009

(Film from The Golden Boat 2009 translation workshop was directed by Hana Kovač.)

Monday, 7 September:  Arrival
19:00 – Dinner
    
Tuesday, 8 September    
10:00 – Start of the workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
19:00 – Dinner

Wednesday, 9 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
17:30 – Walking excursion (Škocjan caves)
19:00 – Dinner

Thursday, 10 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop    
19:00 – The Golden Boat reading in Škocjan

Friday, 11 September
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to Ljubljana
20:00 – The Golden Boat reading at the Cultural Centre Cankarjev dom

Saturday, 12 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to a nearby village
19:00 – Dinner

Sunday, 13 September    
Departure after breakfast/in the day

Zlati Čoln 2010