EN / SLO

Ksenija Premur

Croatia, 1962

Ksenija Premur was born in 1962. She taught Oriental Philsophies at the Faculty of Philosophy and Croatian Studies, University of Zagreb. She holds an MA in Philosophy and Linguistics. Over the last 25 years she has been active as a translator and court interpreter for Slovenian, Russian and English languages. She is also a writer and has published several novels, short story collections and books of poems.

*
Trenuci blaženstva lelujaju ponad voda.
Gorski su pašnjaci u cvatu.
Kap rose titra na poljskom cvijeću
I stapa se s obzorjem
Na kojem lagano prolijeću hitri paučinasti oblaci.
Jutro je prozračno titravo, dan vedar i proziran
Od neba do zemlje.

Ležim u travi nauznak.
Opijam se rosom,
Natačem pehare cvjetnih čaški
Sladim se peludom i pčelinjim medom
I dišem, dišem, dišem.
Dan diše sa mnom.
U suglasju smo.
Ne proturječimo jedno drugome
I ne sporimo se oko nebitnih sitnica.

Sve treperi u izmaglici.
Dan postaje vruć
I moja koža svijetli pod kapljicama
Sipkog znoja.
U podne vrelina postaje
Podatna na dodir.
Svija se oko mojih bedara
I puže prema dojkama.
Na gorskom pašnjaku
Poljsko cvijeće povija glave
I žudi prema večeri.

Večer dolazi polako,
Spušta se niz obronke
I obavija me poput
Svježeg lišća zimzelenih gora.
Naginjem se nad potok
I srčem svježu nabujalu vodu.
Trenuci blaženstva lelujaju ponad voda.


V slovenščini:

*
Trenutki blaženosti se pozibavajo nad vodo
Gorski pašniki so se razcveteli.
Po travniški cvetici zdrsne kaplja rose
in se zlije z obzorjem,
po katerem mehko drsijo hitri, pajčevinasti oblaki.
Jutro je prosojno in rahlo trepeta, dan je jasen in svetel,
od zemlje do neba.

Na hrbtu ležim v travi
in se opijam z roso.
Natakam si kelihe cvetnih čašic,
se sladkam z medom in cvetnim prahom.
In diham, globoko diham.
Dan diha z menoj.
Uglašena sva,
ne nasprotujeva drug drugemu
in se ne prepirava zaradi malenkosti.

Vse drhti v meglici,
dan je vedno bolj vroč,
koža se mi sveti pod drobnimi
potnimi kapljicami.
Opoldne vročina postane otipljiva,
ovija se mi okoli beder
in polzi proti dojkam.
Na gorskem pašniku
travniško cvetje sklanja glave
in hlepi po večeru.

Večer se počasi spušča.
Drsi po pobočjih,
in me objame kot
sveže listje zimzelenih gora.
Sklonim se nad potok
in žejno pijem bistro, naraslo studenčnico.
Trenutki blaženosti se pozibavajo nad vodo.
                (Prevedel Iztok Osojnik)

*
Trenutki blaženstva lebdijo nad vodo.
Gorski pašniki cvetijo.
Kaplja rose utripa na poljskem cvetju
In se staplja z obzorjem
Ki ga lahkotno preletavajo hitri pajčevinasti oblaki.
Jutro je prosojno utripajoče, dan veder in prozoren
Od neba do zemlje.

Ležim vznak na travi.
Opijam se z roso.
Polnim čaše cvetov
Sladkam se s cvetnim prahom in čebeljim medom
In diham, diham, diham.
Dan diha z mano.
V soglasju sva.
Ne nasprotujeva drug drugemu
In ne prepirava se okoli nepomembnih drobnarij.

Vse podrhteva v meglici.
Dan postaja vroč
In moja koža se svetlika pod kaplicami
Sipkega znoja.
Ob poldnevu vročina postane
Prijetna na dotik.
Zvija se okoli mojih beder
In se plazi proti dojkam.
Na gorskem pašniku
Poljsko cvetje sklanja glave
In hrepeni po večeru.

Večer prihaja počasi,
Spušča se niz obronke
In me ovija kot
Sveže listje zimzelenih gora.
Sklanjam se nad potok
In srkam svežo naraslo vodo.
Trenutki blaženstva lebdijo nad vodo.
                (Prevedel Tone Škrjanec)

*
Trenutki blaženosti lebdijo nad vodami.
Gorski pašniki cvetijo.
Kaplja rose trepeta na poljskem cvetju
In se staplja z obzorjem,
Ki ga lahkotno preletavajo hitri pajčevinasti oblaki.
Jutro je prosojno trepetavo, dan jasen in prozoren
Od neba do zemlje.

Vznak ležim na travi.
Opijam se z roso,
Natakam kupe cvetnih čaš,
Se sladkam s pelodom in čebeljim medom
In diham, diham, diham.
Dan diha z mano.
Usklajena sva.
Ne upirava se drug drugemu
In ne prerekava se o nepomembnih malenkostih.

Vse migota v soparici.
Dan postaja vroč.
Tudi moja koža se svetlika pod kapljicami
Sipkega znoja.
Opoldne vročina začne postajati
Dojemljiva za dotik.
Omotava se mi okoli stegen
In polzi proti dojkam.
Na gorskem pašniku
Poljsko cvetje obvija glave
In hrepeni po večerji.

Večer prihaja počasi,
Spušča se po pobočjih
In me ovija kot
Sveže listje zimzelenih gora.
Sklanjam se nad potokom.
In srkam svežo, bohotno vodo.
Trenutki blaženosti lebdijo nad vodami.
                (Prevedla Tatjana Jamnik)

*
Ljubujem s morem.
More je moj najnježniji i najvjerniji ljubavnik.
Zimi očijukamo,
Izdaleka se promatramo
I odmjeravamo snage.
Kad mu dojadi moje ustrajno i đavolski strpljivo zavođenje,
More se obruši na obale
I smoči mi stopala u lakim cipelama za mediteransku zimu.
Divlje se okomljuje na hridi,
Bijesno svom težinom svake kapi
U valu svaljuje se na kamene obale
I hlepi za mojim pogledom
Koji ga napušta s dostojnim prezirom
U lakom koraku sve dalje i dalje od njega.
Napuštam ga, onda se sutradan izjutra opet vraćam.

Očijukam s morem.
Već rudi rano proljeće
I svitanja dolaze prije ranijih zora.
Dolazim moru.
Sada sam krotka i podatna,
Hod mi je otežao od potmule žudnje
I dojke se objesile od nedojenog mlijeka.
More se lukavo povlači u svoje dubine
I zavodi me izdaleka.
Mirno je i tek se negdje daleko
Na obzorju podmuklo mreška.
Vabi me, zaziva, doziva
Neka kročim s pustinjske obale
Ocvalih i nedozrelih trava
U njegov bolni zagrljaj
Jer je još studeno i hladno
I rosi polja neprocvalog cvijeća
Svojom gorkom solju.
Žudim za njegovim zagrljajem,
Čeznem za njegovim gorko-slanim cjelovima,
Venem za njegovom prodornom i prodirućom
Naglošću velikog vala
Koji će me pokoriti i satrti
U jednom zamahu.
More lukavo šuti u svojim dubinama
I povlači se u iznenadnoj oseci
Sve dublje i dublje,
Sve dalje i dalje
I neopozivo me napušta.

U ljeto ljubujem s morem.
Istinski se ljubimo.
Ne očijukam više i
More ne očijuka sa mnom.
Sada smo zreli i strastveni ljubavnici.
Isprva njegovim hladnim kapima
Oblijevam grudi do struka.
Zatim polako i s oklijevanjem
Načinim jedan, pa još jedan,
Pa još jedan i jedan korak
Dublje u njega.
A onda zaplivam
Pazeći pomno na svaki zamah ruku i nogu.
A more me spremno dočekuje
I oblijeva sa svih strana.
Isprva mi liže dlanove i stopala
Nježno i pokorno se povijajući
Strujama iz dubine
Svakoj kretnji mojeg tijela
I mami me da zaplivam još dalje
I još dalje i još dublje
Dok me more posve ne opkoli
I ne prigrli kao svoju najdražu ljubavnicu.
Onda mi se zapliće u pramenove kose,
Otežava mi svaki pokret tijela,
Svaljuje se na mene svakim udarom
Odnekuda dohrlilih valova
I zaziva me imenom
Da mu se predam konačno i neopozivo
I nestanem u njegovim dubinama.
Miluje mi grudi,
Prodire u nabore kože solju i morskim travama
Što su se otrgnule s dna
I mami me, zaziva, doziva imenom
Da uronim u dubinu
I zauvijek mu pripadnem.

Očijukam s morem.
Naša je ljubav nestala u dubinama
I ondje mnije drugo ljeto.
Jesen je i moj hod je lak
Dok uz obale
Dovikujem moru
Neka me sačuva u svojim dubinama
U kojima me je pohranio
Za iduće ljeto,
Za iduće ljubovanje.

Suomeksi:

*
Rakastelen meren kanssa.
Meri on hellin, uskollisin rakastajani.
Talvisin kujeilemme,
silmäilemme toisiamme kaukaa,
mittailemme voimiamme.
Kun meri väsyy sitkeään, epäröivään viettelyyni
se lyö rantaan, kastelee jalkani,
keveät kenkäni, Välimeren talveen riittävät.
Se lyö villisti kallioita vasten, raivoten,
jokaikisen pisaransa voimalla
se aaltoaa kalliorantoihin
ja kaipaa katsettani
joka jättää sen sopivasti huomiotta
kevein askelin kauempana.
Jätän sen, palaan aamulla uudelleen.

Kujeilen meren kanssa.
Kevät puhkeaa kukkaan,
auringonnousu punertuu päivä päivältä aiemmin.
Tulen rannalle.
Olen nöyrä, tottelevainen.
Askeleeni ovat raskaat tukahdutetusta halusta,
rintani painavat maidosta, jota kukaan ei ime.
Meri vetäytyy ovelana takaisin syvyyksiinsä,
viettelee minua kaukaa.
Se on tyyni, vain etäällä
horisontissa se lainehtii rajuna.
Se houkuttaa, yrittää vietellä,
kutsuu minua pois autiolta rannalta
kuihtuneiden, keskenkasvuisten kasvien keskeltä
meren kipeään syleilyyn,
se on yhä kylmä
ja kastelee pellot, nuppuiset kukat
kitkerällä suolallaan.
Himoitsen sen syliä,
kaipaan sen katkeran-suolaisia suudelmia,
janoan sen tunkeutumista minuun
ja rajua aaltoa
joka omii ja ottaa minut
kerralla.
Meri on ovela syvässä hiljaisuudessaan
Vetäytyy äkkiä laskuvetenä
syvemmälle, syvemmälle
kauemmas, kauemmas,
hylkää minut lopullisesti.

Kesällä rakastelen meren kanssa.
Olemme todella rakastuneita,
En kujeile enää,
ei merikään.
Rakastamme kypsästi, intohimoisesti.
Ensin tiputan sen kylmiä pisaroita
rinnoilleni.
Sitten hitaasti, epäröiden
Otan askeleen, toisen,
ja taas toisen, ja toisen
syvemmälle mereen.
Sitten uin
jokaista liikettäni harkiten,
meri on valmis minua varten,
huuhtoo minut yltympäriinsä.
Ensin se vain nuolee kämmeniäni, jalkojani,
mukauttaa hellästi, tottelevaisesti
syvyyksiensä pyörteet
minun liikkeisiini;
se houkuttaa minua uimaan kauemmas,
kauemmas pois, syvemmälle
kunnes olen kokonaan meren ympäröimä,
meren sylissä kuin ihanimman rakastajan.
Sitten se sotkeutuu hiuksiini,
tekee liikkumiseni vaikeammaksi
iskee ylitseni jokaisella aallollaan,
kaukaa tulevalla,
ja se kutsuu minua
antautumaan, katoamaan
ikuisesti sen syvyyksiin.

Se hyväilee rintojani,
tunkee huokosiini suolaa ja
merenpohjasta kiskottua kaislaa.
Se viettelee ja houkuttaa, kutsuu minua
sukeltamaan syvemmälle,
olemaan sen ikuisesti.

Kujeilen meren kanssa.
Rakkautemme on kadonnut syvänteisiin
missä uusi kesä odottaa.
On syksy, askeleeni ovat keveät,
kun rannalla kulkien
pyydän merta
suojaamaan minua syvyyksissään,
tallettamaan minut odottamaan
seuraavaa kesää, seuraavaa rakkautta.
            (Kääntänyt Ksenija Premur & Johanna Venho)

V slovenščini:

*
Ljubim se z morjem.
Morje je moj najnežnejši, najzvestejši ljubimec.
Pozimi se spogledujeva,
se opazujeva od daleč
in meriva moči.
Ko ima dovolj mojega vztrajnega in hudičevo potrpežljivega zapeljevanja,
se požene na obalo.
In mi zmoči stopala v lahkih, sredozemskih čevljih,
divje se požene v skale,
besno in s polno močjo vseh kapelj
se val za valom zaganja na kamnito obalo,
hlepi za mojim pogledom,
ki odhaja od njega s spoštljivim prezirom
z lahkim korakom vedno dlje od njega.
Zapustim ga, a se naslednje jutro že navsezgodaj spet vrnem.

Spogledujem se z morjem,
rojeva se zgodnja pomlad,
dan se jasni prej kot še pred kratkim.
Vračam se k morju,
zdaj sem krotka in vdana,
korak mi je upočasnilo pritajeno poželenje,
dojke so se mi povesile zaradi nepodojenega mleka.
Morje se prebrisano umakne v globine
in me zapeljuje od daleč.
Spokojno je, šele daleč na obzorju
se pritajeno grbanči.
Vabi me, kliče, poziva,
naj se spustim s puščavske obale
odcvetelih in nedozorelih trav
v njegov boleč objem,
ker je še mrzlo in hladno,
na polja nerazcvetelega cvetja še vedno seda rosa,
posoljena z njegovo grenko soljo.
Hrepenim po njegovih toplih objemih.
Želim si njegovih grenkih, slanih poljubov,
koprnim po njegovi prodornosti in prodirajoči
hitrosti velikega vala,
ki me bo pokorila in strla
v enem zamahu.
Morje prebrisano molči v svojih globinah
in se umakne ob nepričakovani oseki
vedno globlje,
vedno dalj,
nepreklicno me zapušča.

Poleti se ljubim z morjem.
Resnično se ljubiva.
Nič več se ne spogledujem
in tudi morje se nič več ne spogleduje z mano.
Zdaj sva zrela in strastna ljubimca.
Sprva si z njegovimi hladnimi kapljami
poškropim prsi do pasu.
Potem počasi in oklevajoče
stopim korak dalje in še enega
in še enega in še en korak dalje
in globlje vanj.
Ter zaplavam,
skrbno pazim na vsak zamah rok in nog.
Morje me pripravljeno sprejme
in z vseh strani oblije.
Sprva mi poliže dlani in stopala,
nežno in ubogljivo se z globokimi tokovi preda
gibom mojega telesa,
vabi, naj zaplavam še dlje,
še dlje in še globlje,
dokler me scela ne obkroži
in objame kot najdražjo ljubico.
Prenika med pramene las
in otežuje vsak gib posebej,
vali se name, z vsakim pozibavanjem
valov, ki so prišli od neznano od kje,
me po imenu kliče,
da naj se mu do konca in nepreklicno predam
in poniknem v njegove globine.
Boža mi prsi,
kožo mi drgne s soljo in morsko travo,
ki se je strgala z dna.
In me vabi, kliče, poziva z imenom,
da naj se potopim v globino
in bom za vedno njegova.

Spogledujem se z morjem.
Najina ljubezen je poniknila v globine
In tam čaka na naslednje leto.
Jesen je, lahek je moj korak,
ko z obale
kličem morju,
naj me ohrani v svojih globinah,
kjer me je napolnilo,
za prihodnje leto,
za prihodnje ljubljenje.
        (Prevedel Iztok Osojnik)

*
Ljubim se z morjem.
Morje je moj najnežnejši in najzvestejši ljubimec.
Pozimi se spogledujeva,
od daleč opazujeva
in meriva moči.
Ko se naveliča mojega vztrajnega in hudičevo potrpežljivega zapeljevanja,
morje zgrmi na obalo
in mi zmoči stopala v lahkih čevljih za medteransko zimo.
Divje se lomi na skali,
besno s težo vsake kaplje
se v valu vali na kamene obale
in hlepi za mojim pogledom,
ko ga zapuščam z dostojnim prezirom
in lahkotno korakam vse dlje in dlje od njega.
Zapuščam ga, potem pa se jutri zjutraj spet vračam.

Spogledujem se z morjem.
Že rdeči zgodnje poletje
in svitanja prihajajo pred zgodnjimi zorami.
Pridem k morju.
Zdaj sem krotka in voljna,
hoja je težka od zamolklega sle
in prsi se vesijo od nedojenega mleka.
Morje se zvito umika v svoje globine
in me zapeljuje iz daljave.
Mirno je in šele nekje daleč
na obzorju se potuhnjeno viha.
Vabi me, kliče, poziva,
naj stopim iz puščavne obale
odcvetelih in nedozorelih trav
v njegov boleč objem,
ker je še ledenomrzlo in hladno
in s svojo trpko soljo
rosi polja nerazcvetelega cvetja.
Hrepenim za njegovim objemom,
koprnim za njegovimi grenko-sladkimi poljubi,
venim za njegovo prodorno in prodirajočo
silovitostjo velikega vala,
ki me bo podjarmil in strl
v enem zamahu.
Morje zvito molči v svojih globinah
in se umika z nepričakovano oseko
vse globje in globje,
vse dlje in dlje
in me nepreklicno zapušča.

Poleti se ljubim z morjem.
Resnično se ljubiva.
Ne pričakujem več in
morje se ne spogleduje z menoj.
Zdaj sva zrela in strastna ljubimca.
Najprej si z njegovimi mrzlimi kapljami
oblivam prsi do pasu.
Nato počasi in oklevajoč
naredim en in še en
pa še en in en še korak
globje vanj.
Nato zaplavam,
skrbno pazim na vsak zamah rok in nog.
A morje me pripravljeno čaka
in obliva z vseh strani.
Najprej mi liže dlani in stopala,
s strujami iz globin
se nežno in pokorno uklanja
vsakemu gibu mojega telesa
in me mami, da zaplavam še dlje
in dlje in globje
dokler me povsem ne obda
in objame kot svojo najljubšo ljubimko.
Nato se mi zaplete v pramene las,
mi otežuje vsak premik telesa,
se vali name z vsakim sunkom
valov, ki so od nekod prihiteli,
in me kliče po imenu,
naj se mu končno in dokončno predam
in izginem v njegovih globinah.
Boža mi prsi,
prodira v gube kože s soljo in morskimi travami,
ki so se odtrgale z dna
in me mami, kliče, poziva po imenu
naj se potopim v globino
in se mu za vedno predam.

Spogledujem se z morjem.
Najina ljubezen je izginila v globinah
in tam misli drugo poletje.
Jesen je in moja hoja je lahka,
ko ob obali
kličem morju,
naj me obvaruje v svojih globinah,
v katerih me je shranil
za naslednje poletje,
za naslednje ljubljenje.
        (Prevedla Hana Kovač)

*
U ljetno poslijepodne
Svira Chopin.
Razdaju se čarobni zvuci.
Bog spava
A kiša rominja.

V slovenščini:

*
Poletno popoldne
je napolnila Chopinova glasba.
Širijo se čarobni zvoki
Bog spi,
dež pa narahlo pada.
(Prevedel Iztok Osojnik)

*
Čovjek je politička životinja (Aristotel).
Čovjek je moralni divljak (Rousseau).
Čovjek je dobar (anarhisti).
Čovjek je zao (Marquize de Sad).
Čovjek je ansambl društvenih odnosa (Marx & Engels).
Čovjek je slika i prilika Boga (Biblija).
A što je čovjek koji polegao nauznak
U sipljivu i sparušenu travu
Nadomak kamene obale
I odmaknut u stranu od pjeskovite plaže
Ispija hladno pivo
I požudno motri polunaga ženska tijela?
Nesublimirani eros (Freud).

In italiano:

*
L'uomo è un animale politico (Aristotele).
L'uomo è un nobile animale (Rousseau).
L'uomo è buono (anarchici).
L'uomo è il male (Marchese de Sad).
L'uomo è un insieme di relazioni sociali (Marx & Engels).
L'uomo è l'immagine di Dio (Bibbia).
E cosa è l'uomo steso di schiena
nell'erba calda e morbida
vicino ad una riva rocciosa
e s'allontana dalla spiaggia di sabbia
sorseggiando una birra fresca
e fissando in modo osceno dei corpi di donna mezzi nudi?
Eros insublimato (Freud).
            (Traduzione di Michele Obit)
V slovenščini:

ČLOVEK JE ...

Človek je politična žival. (Aristotel)
Človek je plemeniti divjak. (Rousseau)
Človek je dober. (anarhisti)
Človek je zloben. (Markiz de Sade)
Človek je skup(nost) družbenih odnosov. (Marx & Engels)
Človek je slika in prilika Boga. (Biblija)
In kaj je človek ležeč vznak
v sipki in požgani travi
korak od kamnite obale
in odmaknjen stran od mivkaste plaže
pije hladno pivo
in pohotno motri polnaga ženska telesa?
Nesublimirani eros. (Freud)
(Prevedel Jani Kovačič)

Literary association IA

The 7th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2009

(Film from The Golden Boat 2009 translation workshop was directed by Hana Kovač.)

Monday, 7 September:  Arrival
19:00 – Dinner
    
Tuesday, 8 September    
10:00 – Start of the workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
19:00 – Dinner

Wednesday, 9 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop
17:30 – Walking excursion (Škocjan caves)
19:00 – Dinner

Thursday, 10 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Workshop    
19:00 – The Golden Boat reading in Škocjan

Friday, 11 September
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to Ljubljana
20:00 – The Golden Boat reading at the Cultural Centre Cankarjev dom

Saturday, 12 September    
9:30 – Workshop
13:30 – Lunch
15:30 – Excursion to a nearby village
19:00 – Dinner

Sunday, 13 September    
Departure after breakfast/in the day

Zlati Čoln 2010