EN / SLO

Jouni Inkala

Finland, 1966

He studied fine art, but later switched to philosophy and literature at the universities of Oulu and Helsinki. Until the year 2005 he had published seven collections of poems which were all very well received (Tässä sen reuna, 1992, Huonetta ja sukua, 1994, Pyhien seura, 1996, Sille joka jää, 1998, Autiomaaretki, 2000, Kirjoittamaton, 2002, and Sarveisaikoja, 2005). He also wrote a radio drama Huomenna on toinen päivä which was broadcast on Helsinki radio station. He has edited various anthologies, he writes essays and newspaper columns and has also translated selected poems by Günter Eich, Hugo Dittberner and Patrick Beurard-Valdoye. His work has been included in various anthologies of modern Finnish poetry which were published in Germany and Italy. In 1995 selected poems by Inkala were translated into German and published under the title Aus dem Hause und dem Gesclechte. He has participated in several poetry festivals including Slovenian festivals held in Medana and Maribor. He received various prizes and writing fellowships for his work. He is married, has two sons and lives in Helsinki.

Suomi:
Puhun yhtä kaljua kieltä kuin hakattu metsä (III)

Puhun yhtä kaljua kieltä kuin hakattu metsä.
Moottorisahan huminan, puruja suihkuavan raivon
jälkeen, jolloin lumi ei sula.

Tuttu päälaki nousee metsänreunasta kylmänä
yönä, kuu, raskaana ajatuksista.

Oravan nahka juoksee vielä ohi, lasken sen
rahoissa. Pysähtyy, hullu, tietämättä
mihin summaan silmissäni päättyy.

Tai mihin sen nimi kerran
kun se kuivuu kokoon äärettömän rutistamana

kuin takassa palava sanomalehti.

Kaikki käy tänään niin hallitusti, varmasti,
taitavasti, nopeasti ja hellästi.

Pakko siinä on olla jotakin, epäilyttävän
yksinkertaista.


V slovenščini:
Govorim v tem jeziku, golem kot posekan gozd (III)

Govorim v tem jeziku, golem kot posekan gozd.
Po hrušču motorne žage in besnih
izbruhih žagovine, ko se sneg ne stopi.

Vrh, ki mi je tako domač, se zariše na gozdnem obronku,
v tej mrzli noči, težki od misli, luna.

Kožušček veverice priskaklja mimo, tik pred temo, zagledam ga
kot kupček tolarjev. Mali divjaček se ustavi, in nima pojma,
do kakšnih številk se je povzpel v mojem pogledu.

Ali pa, kje se zaustavi njegovo ime tistega dne,
ko ga posuši in ga zvije neskončnost

kot časopis med plameni v kaminu.

Dandanes je vse sestavljeno iz zagotovil, nadzora,
sposobnosti obvladovanja, hitenja in nežnosti.

Pa vendar mora v vsem tem biti nekaj dvomljivo
preprostega.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


English:
I speak a language bare as a forest cut down (III)

I speak a language bare as a forest cut down.
After the whining and raging of the chainsaw,
with its showers of sawdust, when snow won’t melt.

The moon’s friendly crown rises over the forest edge
on a cold night, heavy with thoughts.

I can still make out a squirrel’s pelt running
past me, I can weigh it up at a glance.
It stops, mad fool, unaware of the price on its head.

Or how its name will end up
when it dries, crumpled up by the infinite

like newspaper going up the chimney in flames.

Today everything’s running smoothly, masterfully,
skillfully, swiftly and tenderly.

In all of this there has to be something suspiciously
simple.

Translated by Maria Jastrzębska in collaboration with the author


I speak a language bare as the cut woods

I speak a language bare as the cut woods
after the roar of the chainsaw, and the rage
in a shower of sawdust, when the snow won’t melt.

The head of the moon rises at the woods edge
into the cold night, heavy with thoughts.

A squirrel runs past once more before dark, I see
its skin for money. It stops like a fool
not knowing what it’s become in my eyes.

Or where it will go someday, or where
it will dry and be crumpled by eternity

like a paper in the flames of a fireplace.

Today all runs accordingly, smoothly,
certainly, rapidly and gently.

In all this, there must be something strangely
simple.

Translated by Barbara Siegel Carlson in collaboration with the author
   
(Prevod je izšel v ameriški literarni reviji Metamorphosis, ZDA, 2007/ Translation was published in the American literary magazine Metamorphosis, USA, 2007)


Român:
Vorbesc această limbă dezgolită ca o pădure defrişată

Vorbesc această limbă dezgolită ca o pădure defrişată.

După vuietul fierăstraielor cu motor şi jerba turbată a
aşchiilor de lemn, atunci cînd zăpada nu se mai topeşte.

Culmea familiară se ridică la marginea pădurii
în această noapte rece, foşgăind de idei.

O blăniţă de veveriţă trece în zig zag, o şi cîntăresc
în monedă de schimb. Se opreşte, nebuna, neştiind
cît preţuieşte ca bani în ochii mei.

Sau ce a devenit numele ei în ziua cînd
blana ei se usucă şi se chirceşte la infinit

ca un ziar în flăcările şemineului.

Astăzi totul e făcut din control, certitudine,
din savoir-faire, din viteză şi desfătare.

În toate astea, trebuie să existe ceva
nesigur şi simplu.

Traduceri Simona Popescu în colaborare cu autorul


Suomi:
Syyspäivän tasauksena

Jalkani ovat sieluasi kylmemmät tänä iltana,.
huovan alla, kun liikahdat hieman kohti,

matkalla suurempaan tähtitaivaan järjestelmään
joka hengittää jo syvällä hidasta päätelmää

liian lähellä vieressäni. Mistä me olemme
tulleet tähän yössä kehräävään ajatusviivaan

sanoissa aaltoilevaan, hulmuavaan ja
katkeilevaan kun vaihdamme

joitakin kirjaimia keskenämme, eikä sinusta
silti tule minua, minusta sitä yhtä

jota parhaillaan ratkot ja ompelet eheäksi
kiihtyvällä nopeudella mielessäsi.

Silti huokaamme yhdessä. Odotamme valoa
ikkunasta, lattialle kellistyvää Malevitshin

tai Albersin neliötä.,
kehyksistään karannutta. toisen mantereen

museon seinältä, kokeneen balettitanssijan
raudanlujien varvastossujen kuiskaavalla

liikkeellä halki avaran näyttelysalin
paennutta. Hylkiötä, tuhlaajapoikaa

vieraaksemme. Sillä vuoteessa, meissä molemmissa
ja välillämme on sille yllin kyllin

aikaa ja avaruutta.


V slovenščini:
Nihanje gladine jesenskega dne

Danes zvečer so moje noge hladnejše od tvoje duše.
Pod odejo, ko se rahlo primakneš k meni,

na poti v višji sistem zvezdnega neba,
ki v globine že diha svoje počasne silogizme

dosti preblizu, ob meni. Od kod sva prišla
na tem mestu črta misli, utrnjene skozi noč,

valujoče glede na besede, valovite, črta, ki se lomi kadar si

izmenjava nekaj znakov, nekaj črk, in vendar
ti nikoli ne bo jaz, in jaz ne to,

kar v tem trenutku trgaš in v dnu svojih misli
z bliskovito hitrostjo ponovno sešiješ.

In vendar enoglasno vzdihneva. Oprezava
za svetlobo v oknu, Malevitchev ali Albersov kvadrat

ki pojema v stiku s tlemi, ko je ušla iz svojega okvirja.
Pobegla z neke stene v muzeju

na nekem drugem kontinentu, s šepetavo
hojo v nogavicah na nabrušenih konicah

nadarjenega baletnika. Zavrženec,
skesani deček, ki naj bi bil najin gost.

Kajti v postelji, v vsakem izmed naju
in med nama je zvezdna obilica

časa in prostorja.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


Suomi:
Dona Nobis

Alakerrasta pianonsoittoa, kuin joku
opettelisi vasta nyt puhumaan,

vaikenemaan oikeassa paikassa, heti
synyttyään. Ja kuiskaamaan :

tuskin on aikaa oppia kuolemankaan
hillittyä, kohteliainta kieltä,

kun sitä saattaa äkkiä tarvita,
huomata kerran kiihkeästi itse

haluavansa. Nyt hiljaisuutta,
rappukäytävässä harvoja, epävarmoja

uhanalaisen eläinlajin katoavia
askeleita. Ulko-ovella ne häviävät

pyhään yöhön, sillä on perjantai,
sunnuntai, ja tiistai. On perjantai.

Katat uskollisesti seitsemälle.

Talon ankkuria veivataan ylös,
keulaportit hitsataan kiinni.

Ulapalla ajelehtivaan elämään
häviävät sumutorvien parittelevat

sokeina toisiaan kutsuvat rukoukset.

Heräävät, kun lautaset edessäsi tyhjät
pitkästä ilostasi, ikävästäsi.


V slovenščini:
Dona Nobis

Zven klavirja se dviga od spodnjega nadstropja, kot
bi se nekdo danes šele učil prvič

spregovoriti, obmolčati na pravih mestih, takoj
po rojstvu. In mrmrati:

komaj dovolj časa imamo, da se naučimo, kako
utolažiti smrt, v najbolj vzvišenem jeziku,

ki ga nenadoma potrebujemo,
ko se v naglici zavemo, da bi ga radi imeli

zase. Od tu dalje je tišina, nekaj redkih šumov,
pojemajoči in negotovi koraki

ogrožene živalske vrste na nekih stopnicah.
Na pragu vhodnih vrat se pogrezajo

v sveto noč, saj je petek,
nedelja in torek. Petek je.

Pobožno pogrneš mizo za sedem.

Spet dvignemo sidra našega doma,
spet zapremo in zapahnemo vrata na krmi.

Proti obali, ki jo odnaša na odprto,
se izgubljajo molitve, se slepe

kličejo med sabo in se parijo
s sirenami iz megle.

Te se budijo, kot so krožniki pred teboj
izpraznjeni tvoje dolgotrajne sreče, tvoje bolečine.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


Suomi:
Pax aeterna

Useammin kuin tunnit talvehtivat ja avartuvat sisällä
hitaasti, toisiinsa niveltyen, soi Bach, Händel

kuten pitkän sairauden edessä

ja kivun säveltämän melodian jälkeen, kun kaikki kärsimys
on ohi.

Puhelin ei soi, kenenkään ääni ei valu syvänä huoneeseen
ja järkytä huonekalujen, kirjojen, satojen
muistiinpanojen liikkumattomuutta.

Tällaista on rauha, aina melkein liian
sietämättömän tuntuista, kun huominen on täynnä enkeleitä,

pilvien peittelemiä menneitä rakkaita, niin monien
jumalien armottomia, rävähtämättömiä katseita

joilla on ystävien taakseen karistamat
kaukaisen sävyisät äänien värit ja näyt.


V slovenščini:
Pax aeterna

Pogosteje kot ure prezimujejo in se počasi razlivajo
globoko v sebi, se glasno naznanjajo ena za drugo, zvenita

Bach in Haendel, kot pred dolgotrajno boleznijo, kot nekaj, kar pride

za melodijo, ki jo je vzbudila bolečina, ko je muka že dokončno mimo.

Telefon ne zazvoni, noben glas ne zažubori globoko v sobi,
ki bi vnesel nered med nepremično pohištvo,
med knjige in med stotine zvežčičev z zapiski.

Takšen je mir, vedno tako zelo otipljiv, da je skorajda nevzdržen,
kadar je jutrišnji dan naseljen z angeli,

z ljubljenimi, ki so jih zakrili oblaki. Toliko
neusmiljenih strmenj bogov s temi očmi,

ki imajo barve in vpoglede iz glasov prijateljev, ločenih
od sebe in puščenih zadaj, skupaj s hlapenjem daljnih obzorij.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč
   
           
Suomi:
Kuusi päivänlaskua

Kasvosi ilmestyvät täyteen kirjoitusta.
Kynttilä palaa, se on täynnä tietoisuutta.

Liekit horjahtavat, maailman sivu kääntää
lauseita, sanoja, hiljaisuutta. Sitä ei kuule

kun katsot tätä palavaa kirjoitusta.
Kuka muu sille antaisi nimen, kastaisi

sen tyhjänä kukkivan pään sanoilla,
lähtöä tekevillä, ne ovat niin perillä.

Aika ei palaa tähän hetkeen, se palaa,
liekit nyökkäävät, pudistavat lujasti
päitään.

On vuodenaika, valitset niistä sopivan.
Ulkona hämärtyvä ei tiedä sitä.


V slovenščini:
Šest temnenj

Tvoj obraz se prikaže, obtežen s pisavo.
Sveča dogoreva in se debeli od védenja.

Plameni se upogibajo, listanje sveta prevaja
stavke, besede, tišino. Ni je slišati,

kadar gledaš to žgočo pisavo.
Kdo drug bi ji lahko dal ime, in krstil

njeno v praznem cvetoče čelo z besedami,
besedami v odhajanju, ker so prispele na pravo mesto.

Čas se ne vrača v isti zdaj, grudi se vase,
plameni v trenutku prikimavajo, nato živo
zmajejo z glavami.

Obstaja letni čas, izberi si pravega.
Ta, ki se temni zunaj, ne more vedeti.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


Suomi:
Seuraava velka

Lokakuun jälkeen kalenterin alareunassa
alkaa tyhjyys. Samantekevää millä

mielialalla se täyttyy. Auringon savuavana
uhriverenä, kuusimetsän yläpuolella usein

joskus talvipäivisin, kun seinäkellon lyönnit
hidastuvat, epäselvästi, oman ratkeavan

arvoituksensa pohjattomuuteen. Tai yhtä
hyvin kuun nostaessa sarvettoman, suuren,

ankaran ja lauluttoman päälakensa saman
kuusimetsikön takaa iltapäivisin, pimeyden

silittäessä sen ja minun päälakea. Kun
nyökkäämme vanhojen viisasten tavoin

aika ajoin yhdessä. Silmien sulkiessa
ja taas avatessa pidättelemänsä

yksinkertaisen ymmärryksen ja rauhan,
sitkeän itsepintaisen ja varman.

Tähtitaivaan hengittämänä, sietämättömien
vuosisatojen kotoisen.

Ison Karhun, ajokoiran ja Joutsenen hiljaa
eteenpäin tanssiman, meistä piittaamattoman.


V slovenščini:
Dolg, ki sledi

Po oktobru se na spodnjem robu koledarja
začenja praznina. Ni važno, kakšno

razpoloženje ga bo zapolnilo. Žrtvena kri,
ki se kadi od sonca nad smrekovim gozdom

dostikrat ob zimskih dneh, ko se udarci
stenske ure nejasno upočasnijo

pred razparano absurdnostjo svoje skrivnosti. Ali pa tudi
in prav tako, kadar luna odkrije svojo kapo z odkrhnjenim rogljem,

svojo veliki strogi vrh z eno samo struno, zadaj
za istim smrekovim gozdom, ko se spusti večer, ko ji poltema

poboža čelo, in moje čelo. Ko modrujeva
o poglavarju kot dve starešini,

sem ter tja celo enoglasno. Ko se oči zaprejo
in ko se ponovno razpre pamet

enostavnih stvari, ki bivajo v njih, in mir,
nepopustljiv, absoluten, trden.

V vdihu zvezdnega neba, nastanjen
v neznosnih stoletjih.

Naj se v plesnem koraku približajo Veliki voz,
Veliki pes in Labod, ki jim je za nas kaj malo mar.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


Suomi:
Aamun sumussa on silti maitomaista lasia (IV)

Aamun sumussa on silti maitomaista lasia.

Otan kynän käteeni, muistan runoa jossa se
lämmittäisi, uppiniskaisen ylpeänä ja rohkeana.

Näyttöpäätteen ruutu on nyt paperia
varmempi tapa mykistyä sanojen mahdottomuuden
edessä,

kun niitä on jo tullut sellaisia määriä unohtaneeksi
taakseen.

Valkoinen on talven hymy, äänettömän kylmän
uutisen nolla-asteena putoava.

Kohta sekin vähä lumen usko jaksaa iholle
asti vain valmiiksi sulaneena.

Näinkö jokaisen sukupolven maailma on näytellyt
loppuaan, mietin

kuin hetkenä ennen suurta viimeistä.

Sitä jota juuri siksi ei oikein näy, eikä kuulu.


V slovenščini:
V megli jutra so vendar tudi črvi mlečne barve (IV)

V megli jutra so vendar tudi črvi mlečne barve.

V roko vzamem svinčnik, spominjam se pesmi, v kateri
bi se lahko ogrel, trmast, preponosen in celo pogumen.

Demonstrativno zarisan kvadrat je bolj zanesljiv način,
da ostaneš nem pred nemočjo besed,

ko si jih iz svoje preteklosti že toliko pozabil.

Smehljaj zime je bel, padajoč kot
temperatura na ničli ob hladni in neslišni novici.

Kmalu si bo sneg s svojo tako ubožno vero upal
biti na koži le še na pol raztopljen.

Ali je svet vsake nove generacije tako zaigral
svoj konec kot v gledališki predstavi, si pravim,

kot v trenutku, tik preden napoči zadnji, veliki trenutek.

Točno tisti trenutek, ki ga ne opazimo, kako prihaja,
ki ga ne slišimo, ko se nam približa.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč


Suomi:
Meilahti

Kuka nousee rautakautisesta haudasta
meren rannalta alkavassa yössä.

Aivan lähellä valossa uivan sairaala-
rakennuksen, ja satojen verhokaihtimien

sulkemia silmiä. Ketkä kaikki
ovat seisseet tällä samalla paikalla

hiukset tuulen heitteleminä purjeina.

Ennen aaltoja ja hiljaisuudessa tulvivia
ajan unohtamia vuosia.

Mäntyjen muistaessa esi-isänsä,
kivien muistaessa, kestäessä.


V slovenščini:
Meilahti

Le kdo lahko vstane iz groba od železne dobe
v začetku noči na morski obali?

Par korakov povešenih oči bolnišnice, ki
se koplje v svetlobi, in z žaluzijami na oknih,

na stotine jih je. Kdo so ti, ki so tukaj stali,
na istem kraju,

z lasmi, ki vihrajo v vetru kot razbičana jadra.

Dolgo pred valovi, in leta, ki jih je čas
pozabil, in ki jih naplavlja v tišini.

Ko se borovci, njihovi predniki, spominjajo,
ko se spominjajo kamni, ko vzdržijo.

Prevedla Barbara Pogačnik v sodelovanju z avtorjem ter Julijo Potrč

               
Suomi:
Tsehov ranskalaisen ilotytyön luona

Huone valaistu, kuin yöllä auki oleva kirjasto.
Kynnykseltä asti vastaleikatun märän ruohon
sekä pihkan tuoksu. Verhossa ui henkeä haukkoen
mustia kultakaloja, ja matto hohtaa liian punaisena
kunniamattona helvettiin. Tyttö istuu vuoteen
reunalla, kasvoillaan täytetyn satakielen
odotus, vierasta selittämättömästi tuijottava
ennen kuin tämän läsnäolon tuoma jääkausi
alkaa hieman reunoiltaan sulaa. Tipahdellen,
tippuen. Vieras riisuu takkinsa, puseronsa
mutta jättää nenälleen lornjetinsa. ”Sillä
en minä muuten näe sinusta mitään.” Kynttilä
savuttaa, suhisten, jos aivan lähellä kuuntelee.
Seinällä vuoteen vieressä vieraan varjo sulaa
tytön varjoon. Sitten kaksi sarvea työntyy esiin
tytön päästä, ja varjo alkaa täristen nauraa.
Sitten hän lopettaa, ottaa vieraan kujeilleet
sormet käsiinsä, suutelee niitä kevyesti
ja sanoo. ”Tehdään se pian, ja sen jälkeen
pitele minua vain hiljaa sylissäsi niin kerron
sinulle ainoasta unelmastani.” ”Mikä se on”, vieras
kysyy hiukset tytön hiuksissa. Huoneessa tuoksuu
nyt lisäksi ratakiskojen kirpeä haju, kuuman
hellepäivän väkevöittämä, ja tyttö kuiskaa. ”Että
minä ja kaksi siskoani pääsisimme lähtemään täältä
takaisin Pariisiin. Kotiin Pariisiin. Oi Pariisiin!”


V slovenščini:
Čehov na obisku pri francoski prostitutki

Soba, močno razsvetljena kot knjižnica, ki je odprta celo noč.
S praga se je širil vonj po sveže pokošeni vlažni travi in češnjevi
smoli. Med zavesami so plavale črne zlate ribice in hlastale za zrakom,
pretirano rdeča preproga je žarela, rdeč tepih na stopnicah v pekel.
Mladenka je sedela na robu postelje nasproti,
polna pričakovanja kot nadevan slavček, skrivnostno zazrta
h gostu, dokler se ni začela ledena doba, ki jo je prinesel s sabo,
taliti po robovih. Kaplja za kapljo je naredila lužico.
Slekel je plašč in srajco,
ampak na nosu obdržal ščipalnik. »Brez njega te ne bom
mogel videti.« Sveča se je kadila in cvrčala, tudi če bi jo primaknil k ušesom.
Na zidu nad posteljo se je senca gosta zlila s senčnim obrisom dekleta.
Na vrhu njene glave sta se pojavila dva roga in njena senca
je začela poskakovati v smehu. Potem se je ustavila,
vzela njegova nagajiva prsta v dlan, ju nežno poljubila
in rekla: »Dajva, hitro opraviva, potem pa me tiho objemi,
da ti bom lahko povedala o svojih največjih sanjah.«
»Kakšne sanje?« je vprašal. Njuni lasje so se prepletli. V sobi se je
pojavil nov vonj, jedek vonj železnice,
ki ga je popoldanska vročina še povečala, in dekle je
zašepetalo: »Da bi lahko moji dve sestri in jaz odšli od tu,
nazaj v Pariz. Domov v Pariz. Oj, Pariz!«

Prevedel Iztok Osojnik


Suomi:
Brodskyn muistolle

Millaista siellä nyt on? Kutittavatko siivet?
Joko sinusta on veistetty sata pilvenkevyttä
rintakuvaa? Ketkä kaikki olet jo tavannut?
Kenen kanssa päässyt tupakalle? Keitä siellä
luetaan? Ketkä ovat parhaillaan muodissa?
Onko Vergilius päässyt Limbuksesta ylös?
Kerrotko terveisiä? Sinulla on varmasti ikävä
Venetsiaa? Voinko panna sinulle sinne paketin?
Voitko kirjoittaa ja kertoa mitä kaipaat, haluat?
Tarvitsetko villasukkia? Jouduitko mahdollisesti
talviseen osastoon? Vai sittenkin muualle?
Soiko Bachin musiikki siellä tosiaan aina?
Kuinka paljon siellä kerrotaan hyviä vitsejä?
Lävistävätkö kädet toisensa tervehdittäessä?
Miten minä sitten eräänä päivänä tunnistan sinut?


V slovenščini:
V spomin na Brodskega

Kako je zdaj tam? Te srbijo krila?
So že izklesali sto doprsnih kipov,
lahkih kot oblak? Koga si srečal?
Ko si stopil pred vrata, da bi skupaj pokadila cigareto?
In koga zdaj berejo tam? Kdo je popularen?
Se je Vergilu uspelo povzpeti iz vic?
Si ga lahko spomnil name? Najbrž pogrešaš
Benetke? Ali ti lahko pošljem paket?
Mi lahko sporočiš, česa ti
primanjkuje, kaj bi rad? Bi ti prišle prav
volnene nogavice? So te poslali v zimski
oddelek? Ali pa končno kam drugam. Je res,
da lahko tam ves čas poslušaš Bacha?
Koliko dobrih šal slišiš na dan?
Ali roke ljudi sežejo druga skozi drugo,
ko se rokujete?
In kako te bom lahko nekega dne tam prepoznal?

Prevedel Iztok Osojnik


Suomi:
Wittgenstein Norjassa

Vaikeni kun katsoi vuonoa sen peittyessä sumuun
kuin itämainen kaunis satu ääneen.
Vaikeni nähdessään lintuparven lentävän ylitseen
kuin kiusattua kohti viskatut lumipallot.
Vaikeni kun kuuli auton rämisevän ohi
hiekkatietä, kuin sala-asuisen noutajan.
Vaikeni kun söi.
Vaikeni kun joi.
Vaikeni nukkuessaan ja nähdessään unta kuin
näkyjä näkevä runoilija, toiselta ajalta.
Vaikeni herättyään, tuijottaessaan katosta
laskeutuvaa hämähäkkiä kuin ilmestystä.
Vaikeni mennessään mökkinsä pihalle ja lyödessään
päänsä oven yläkarmiin, kuin saadakseen
muistutuksen asiasta, josta oli tietämätön.
Vaikeni kun käveli postilaatikolle.
Vaikeni kun ei löytänyt sieltä kirjettä.
Vaikeni kävellessään takaisin.
Vaikeni kun katsoi vuonoa sen peittyessä sumuun
kuin itämainen kaunis satu ääneen
                                        kauan sitten.


V slovenščini:
Witttgenstein na Norveškem

Molče je opazoval fjord,
ki so ga megle ovile
kot glas v ljubki vzhodnjaški pravljici.
Molče je opazoval jato ptic nad glavo,
podobnih snežnim kepam, s katerimi kepajo prestrašenega otroka.
Molče je prisluhnil ropotu avtomobila
na makadamski cesti, ki je bil videti kot preoblečena črna kosilnica.
Molče je jedel,
in molče pil.
Molče je spal in sanjal kot preroški pesnik iz drugega časa.
Molče se je zbudil in se zagledal v pajka,
ki se je kot prikazen spustil s stropa.
Molče je stopil iz kolibe in z glavo udaril
v podboj, kot v opomin na nekaj, česar se ni zavedel.
Molče je odšel k nabiralniku.
In molčal, tudi ko ni bilo pošte.
Molče se je obrnil nazaj.
Molče opazoval fjord,
ki so ga meglice objele kot glas
nekoč davno v ljubki vzhodnjaški pravljici.

Prevedel Iztok Osojnik


Wittgenstein na Norveškem

Molče se je zagledal v fjord, ovit v meglo,
kot ljubka orientalska pravljica v glas.
Molče je videl jato ptic, nad svojo glavo,
ki so kot snežne kepe letele nad preplašenega otroka.
Molče je slišal, po gramozni cesti
mimo ropotati avto, mračno koso v preobleki.
Molče je jedel.
Molče je pil.
Molče je spal in sanjal kot
vizionarski pesnik, iz drugega časa.
Molče se je zbudil in videl pajka,
ki se je s stropa spuščal kot prikazen.
Molče je stopil iz koče in z glavo
zadel ob podboj, kot v opomin
na nekaj, česar se ni zavedal.
Molče je šel do nabiralnika.
Molče, ko v njem ni bilo pisma.
Molče je šel nazaj.
Molče se je zagledal v fjord, ovit v meglo,
kot ljubka orientalska pravljica v glas,
              pred davnim časom.

Prevedel Primož Čučnik


En français :
Wittgenstein en Norvège

Silencieux quand il regarda le fjord
alors enveloppé de brouillard
comme un joli conte oriental dans la voix.
Silencieux quand il vit un vol d’oiseaux au-dessus
comme des boules de neige dont on bombarde un enfant souffre-douleur.
Silencieux quand il entendit une voiture passer dans un bruit de crécelle
sur la route de gravier tel un faucheur sinistre qui s’est grimé.
Silencieux quand il mangea.
Silencieux quand il but.
Silencieux quand il dormit et rêva comme
un poète visionnaire, venu d’une autre époque.
Silencieux quand il se réveilla les yeux rivés à une araignée
descendant du plafond, comme s’il s’agissait d’une apparition.
Silencieux en sortant de sa maison de campagne et en se cognant
la tête au linteau, comme si c’était un rappel
de quelque chose dont il n’avait pas conscience.
Silencieux en marche pour la boîte à lettres.
Silencieux quand il n’y avait pas de lettre.
Silencieux pour revenir de la boîte à lettres.
Silencieux quand il regarda le fjord
alors enveloppé de brouillard
comme un joli conte oriental dans la voix, il y a longtemps.

Traduit par Christophe Lamiot Enos


Suomi:
Darwinin arpajaiset

Haarukaksi lihapadan äärellä muuttuva käsi.
Iltajuhlaan sopivan koron kantapäähän kasvattava jalka.
Ravintoladrinkkiin lihaisana pillinä putoavat huulet.
Väriä ja pituutta viikoittain vaihtavat kynnet.
Itse itsensä lämmittävä ruoka.
Luonnettaan toivomuksesta muuttava serkku/isosetä.
Postiluukusta kotiin tuleva loma.
Omin voimin tiskikoneeseen pomppivat ja luukun perässään
kiinni paiskaavat astiat.
Tuuheutensa puutarhassa leikkaava ruoho.
Haluttuun kampaukseen kasvavat hiukset.
Toinen toisensa kirjoittavat ja lukevat kirjat.
Ripeästi kaikille kielille kääntyvät romaanit.
Käyttötarkoitukseensa sopivan sodan kehittävät aseet.
Loputtoman pimeän keksivä valaistus.
Jatkuvaa surua ympärilleen luova vitsikkyys.
Parempaa käyttöä odottamaan pantava aika.
Ihmistä tarvitsematon elämä.


V slovenščini:
Darwinova loterija

Roka, ki jo lonec z mesom preoblikuje v vilice.
Noga, ki udari s peto za večerno zabavo in ples.
Ustnice, ki se potopijo v pijačo kot mesnata slamica.
Nohti, ki enkrat na teden spremenijo dolžino in barvo.
Noga, ki se ogreje.
Bratranec-prastric, ki po želji spreminja značaj.
Počitnice, ki jih potisnejo v tvoj poštni nabiralnik.
Posoda, ki sama od sebe skoči v pomivalni stroj in zaloputne vrata.
Trava na vrtu, ki se sama pokosi.
Lasje, ki zrastejo v zaželeno pričesko.
Knjige, ki se med sabo berejo in pišejo.
Romani, ki se takoj prevedejo v vse jezike.
Orožja, ki začnejo vojne v skladu s svojim načrtom.
Bliskanje, ki izumi neskončno temo.
Duhovitost, ki ustvarja neprestano trpljenje okoli.
Čas, ki ga je mogoče shraniti za boljšo priložnost.
Življenje, ki ne potrebuje nikogar, ki bi ga živel.

Prevedel Iztok Osojnik


Suomi:
Kallein alibi

Mahdollisimman luotettava todistaja oikeudessa.
Lumoutuu siitä, miten aurinko pakenee pois
kertomatta olinpaikastaan syntymäpäivänään.

Kirjoittaa muistopuheen taas kerran
paperiarkin syleilyyn leijailleelle
säkeelleen, mutta ilman neonvalon sytyttämistä,
ilman testamentin paniikinomaista
tai viileän rauhallista etsimistä laatikoista.

Mahdollisimman hyödyllistä kuunneltavaa
tutkintapöytäkirjaa laadittaessa. Latelee
sujuvasti vanhojen valtakuntien aikakirjoista,
mutta luovuttaa oman alibinsa kohdalla.

Istuu tuntikausia paikallaan hievahtamatta.
vapaaehtoisesti, vailla saalistava silmälasikäärmeen
sisuksissa maanjäristyksen tavoin siirtyilevää nälkää.
Tuntikausia yksin, hievahtamatta.


V slovenščini:
Najdražji alibi

Priča z dvora in zanesljiv kot je le mogoče.
Očaran s pogledom na sonce, na begu,
ne da bi pojasnil, kje se je skrival za rojstni dan.

Spet sestavlja osmrtnico
za svoj verz, ki je zaplesal v objemu
papirja, ne da bi prižgal neonsko svetilko,
brez paničnega ali umirjeno resnega iskanja volje
po predalih.

Nekaj hudo primernega za poslušanje,
ko je prišel na vrsto zapisnik preiskave.
Hitro je našteval podatke iz kronik starih kraljestev
in umolknil, ko se je dotaknil lastnega alibija.

Dolge ure je negibno sedel.
Prostovoljno, ne da bi se v trebuhu kobre z očali
kot kakšen potres oglasila lakota.
Sam, dolge ure, povsem negiben.

Prevedel Iztok Osojnik


En français :
L’alibi le plus coûteux

Un témoin sur qui pouvoir compter autant que possible.
Charmée à la vue du soleil s’enfuyant
sans révéler où elle se trouvait le jour de son anniversaire.

Une fois de plus il écrit un obituaire
pour sa poésie qui honorait la caresse
du papier, mais sans allumer les néons,
sans une seule recherche panique ou calme et raisonnée de testament
dans les tiroirs.

Quelque chose de terriblement utile à écouter
comme on procède au rapport d’enquête.
Il égrène des faits tirés de chroniques de vieux royaumes,
mais abandonne quand il trouve son propre alibi.

Il reste assis, parfaite immobilité, pendant des heures.
Volontairement, sans que la faim en grandisse
à l’intérieur du cobra prédateur à lunettes comme un tremblement de terre.
Seul pendant des heures, parfaite immobilité.

Traduit par Christophe Lamiot Enos


Suomi:
Kardinaalilukuja

Nykyihmisen elinaika maapallolla, satatuhatta vuotta
väitetään, mutta summa on selvää harmaata ainetta.
Sillä noiden vuosien sisällä on elänyt
yhden merenpohjan kalasukupolvia suurempi joukko.
Meitä oli muonavaljakon basillien lukumäärä
Napoleonin valloittaessa ylpeän Moskovan liekit.
Meitä oli tähdättyjen ja ammuttujen luotien kertotaulu
Ensimmäisen maailmansodan hautoja kaivettaessa.
Skandaalilehden huutomerkkien ruuhka kuluvana vuonna.
Saharan kutistuessa usean vihreän jalkapallokentän
verran pohjoiseen, itään, etelään. Tälläkin hetkellä
aikaamme hengittää yhtä ihmistä useammat keuhkot,
ja punasolut kääntyilevät valkosolujen vierellä
kuin antiikin säilyneiden tragedioiden mietteliäät kuorot.
Me olemme olleet täällä miljardeja kertoja tuon
satatuhatta vuotta. Me olemme olleet kovaa valuuttaa.
Käsittämätöntä inflaatiota. Arvokkainta jalometallia.
Me olemme olleet ja olemme vieläkin – hetken ajatusviiva.


V slovenščini:
Glavni števniki

Življenjski vek modernih človeških bitij na zemlji,
sto tisoč let, pravijo, seštevek je jasno siva snov.
Ker so vsa leta, poseljena z našo čredo,
po številu presegla generacije rib na morskem dnu.
Izenačili smo se s številom mikrobov v oskrbovalnem vozu,
ko se je Napoleon spopadal s plameni v ponosni Moskvi.
Bili smo logaritmična tablica pomerjenih in izstreljenih krogel
v prvi svetovni vojni, ko so kopali grobove.
Letos smo poslednje izgorevajoče poleno klicajev
v rumenem tisku, ko se Sahara krči
s hitrostjo več zelenih nogometnih igrišč na severu, vzhodu, jugu.
Celo zdaj, ko govorimo, naš čas vdihujejo pljuča več kot enega človeka
in rdeče krvničke vztrajno menjajo smer
ob strani belih krvničk kot zamišljeni zbori
ohranjenih antičnih tragedij. Sto tisočkrat smo bili pomnoženi
z milijardo. Bili smo valuta.
Neverjetna inflacija. Najdragocenejša kovina.
Bili smo in še vedno smo – piš trenutka.

Prevedel Iztok Osojnik


Suomi:
Aavesärkyä
                                        -W. H. Audenille –

Entäpä jos selkäkipu on kerran omistamamme hännän
aavesärkyä. Niskan kolotus selkäpanssarin.
Hartioissa kiehuva särky siipien
etenkin pitkän kirjoitusrupeaman jälkeen.
Entäpä jos hiuksemme ovat sulkien, karvamme
untuvien sukua ja kavioiden tilalla
litistyivät pinomme alla lättäjalat.
Korvien paikalla loistivat kidusten punaiset
pornoluolat. Voiko siis olla, että menneisyytemme
oli ruotojen viitoittamaa. Että liu´umme
huomaamattamme kohti jatkoaikaa. Nykymerien
aaltoja ja tyyntä. Sillä emmehän voi tietää
millä tuulella matalapaineet vielä työskentelevät.
Kuka osaa kertoa miksi siirtyisimme kahdelta
jalalta yhden varaan, miksi pakaralihaksemme
kasvaisivat kiinni polvitaipeisiin ja miksi saisimme
nähdä päivän, jolloin äidit ovat munankuoria
joiden sisällä lapset syntyvät ja kasvavat, kunnes
uudelleen säädetyssä täysi-ikäisyydessä, kuoriutuvat.


V slovenščini:
Umišljena bolečina
        Za W. H. Audena

Kaj če zares bolečina v križu izvira iz umišljenega repa,
ki smo ga nekoč imeli? Vratovi nas skelijo zaradi že dolgo izgubljenih oklepov.
V ramenih, še posebej po dolgih urah pisanja, nas zbada,
ker so zaspala zaradi pomanjkanja kril.
Kaj če so se nam lasje razvili iz perja,
in dlake po telesu iz puha? So se kopita pod našo težo
sploščila v ploska stopala? So naša ušesa
zamenjala obscene reže škrg? So torej
našo preteklost zaznamovale ribje kosti?
In smo zato, ne da bi se zavedli, zdrsnili v podaljšan čas.
V valove in spokoj sodobnih oceanov.
Konec koncev, še vedno ne vemo,
kateri vetrovi ženejo ciklone.
Kdo lahko pojasni, zakaj bi morali dve nogi zamenjati za eno,
zakaj naj bi naše križne vezi povezale hrbtišča kolen
in zakaj naj bi dočakali dan, ko bodo naše matere jajčne lupine,
v katerih se dojenčki rodijo in zorijo, dokler se ne izvalijo
v na novo razglašeni dominantni vrsti.
               
Prevedel Iztok Osojnik


Fantomska bolečina
        – Za W. H. Audena –

Kaj če je bolečina v križu fantomska bolečina repa,
ki smo ga nekoč imeli? Vrat pa hrepeni po oklepu,
ki smo ga izgubili. Po seansi pisanja
nas zbode v ramenih, ker smo odvrgli krila.
Kaj če so lasje potomci perja,
telesne dlake pa so nasledile puh? Ali smo s težo
teles sploščili kopita v stopala? Smo z ušesi
nadomestili škrlatne jamice škrg? Lahko rečemo,
da so našo preteklost zaznamovale ribje kosti?
Mi pa smo nevede zdrsnili v podaljšek.
V valove, spokojnost sodobnih oceanov.
Konec koncev, ne moremo reči,
kateri vetrovi poganjajo ciklone.
Kdo bi vedel, zakaj naj bi dve stopali
zamenjali z enim, zakaj naj bi se križne vezi spele
na hrbtišču kolen in zakaj naj bi dočakali dan,
ko bodo matere postale jajčne lupine,
v katerih bodo zoreli zarodki, preden se
izvalijo v novo zapovedano vrsto.

Prevedla Ana Jelnikar

Literary association IA

The 4th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2006

Zlati Čoln 2010