EN / SLO

Henning H. Bergsvåg

1974, Norveška

Henning H. Bergsvåg (1974), nekdanji knjižničar, je svojo prvo pesniško zbirko Nova Fundlandija objavil leta 2000. Sledile so še tri zbirke – Night work (2003), Nemesis (2007) in  Accross the River Tweed (2010). Študiral je na Akademiji za pisanje v Hordalandu, na Univerzi v Göteborgu in Univerzi v Bergnu. S kolegom Tomasom Espedalom je leta 2000 in 2002 organiziral mednarodni pesniški festival v Bergnu, katerega poudarek je bil na sodobnih smereh v poeziji, zlasti v nordijskih državah, Franciji in ZDA. Bergsvågsova poezija se navezuje na dela avtorjev, kot so Jaques Roubaud, Leslie Kaplan in Fredrik Nyberg. Od leta 2007 je član upravnega odbora Društva norveških pisateljev.

Excerpt from Henning H Bergsvåg “Nemesis”(2007, Gyldendal norsk forlag)

OG NORSK SPRÅK:
Datter

1

Det regner ikke lenger. Natt til lørdag,
kl. 00.32. I det gjennomsiktige universet.
Avgjørelsen om å flytte speilet er allerede
tatt. Et hull i takrennen lar regn smelle mot
verandarekkverket. Natten er en gyllen by.
Ingen utvei var en vei ut. Skadet, stygg,
hånden min. Et sår gir
bare et løfte
om flere sår


2

som skal gro over oss. Jeg samler ord.
Transparens: Det gjelder å ikke bli husket.
Det fins en annen også, som
samler skygge. Som drar seg unna.
Alt du trenger å vite om hånden din. Omriss.
Flatene, formene. Negative flater.
Negativ dyktighet. Jeg hører stemmen i
hodet uten å være den: Datteren kommer fra
en nærhet langt borte. Om natten sitter hun
med en saks ved kjøkkenbordet og lager sine
egne puslespill. En tvang, forsøke å bringe
verden tilbake


3

til bordflaten. Hun kan si: Jeg hører min fars
latter bak huset, lauvhaugen myldrer allerede
av småkryp, rosa makk puster med hele
kroppen. Jeg skimter en tung, regnvåt humle
som krabber seg ut. Klarer den å fly ut i den
klare luften? Å utvide kartet, avgrense savnet
til Newfoundland. Døden min, far, er et
fleksibelt hus, uten vegger eller tak, slør eller
gardiner


4

bølgende foran utsikten til en elv og en by
like ved. Verden foregår langt borte.
Notatene dine fra radarstasjonen. At denne
verden skulle være en gjengivelse,
en forestilling hjernen avspiller. En
virkelighetsfilm, styrt av den store tolken.
Jeg arbeider med teleskopene: Interstellare
lyttesystemer leter etter budskap i støyen fra
verdensrommet. Vi tyder støysignalene.
Search for Extra Terrestial Intelligence. Hva
lytter vi etter? Hvordan gjenkjenne
et signal? Vi lytter også til ordene i
skriveblokken. Lille Therese er
blind, hun vet


5

så lite. Hva er en stjernes funksjon? Hvor var
du, far? Ble du fanget? Var det noen som bar
deg hjem? Var du rastløs der hjemme? Må
kjenne på håndflatene dine, skorper og sår.
Må holde hånden din, riller av jord, olje.
Harde, krumme, etter spadetak. Disse ordene
er ikke mine egne. Jeg skriver: Huset pågår.
Ord kan ikke snakke, et menneske kan


6

fange regndråper på tungen. Prøver jeg å
stoppe ordflommen i hodet, møter jeg en
parasittnatur som kjemper med alle krefter
for sin eksistens. Et hus pågår denne
kvelden. En jentunge løper rundt i hagen,
presser døden sin ut
gjennom hver pore


7

i ansiktet mitt. Råtnende kreftvev lukter
jævlig. Umulighet i jenten, huset. Du er her.
Revet løs. Språklig tomrom. Ingen bølger,
ingen sjø. En gjentatt kropp. Sprengningen:
Jeg så den svartkledde kvinnen bli til lyd og
blod. Jeg ville hviske deg dette, som luftig
død. Lukker du meg inne i språket,
vil jeg bare skape


8

et nytt liv der. Ta naturens side, Nemesis,
tilintetgjør parasittene. Blås hjernen ut av
dem. Bryt med maskinene. Lær deg gleden
over et menneskes død. Ta over pusten din.
En inngang til blodbanene dine, hylster.
Jernspett. Naken kropp. Frosset tunge.
Språket selv fortsetter å mumle


9

i luftrommet kroppen min opptok.
På tunet står en rake lent opp mot
traktoren. Katten har et avrevet
øyelokk, men øyet fortsetter å blunke.
Til kalenderen blir et bilde av april,
snøen igjen trekker inn i marken og
avdekker en nedblåst dartskive. Fukten
har bøyd den utover fra midten,
blinken er likevel synlig og rød, dypt
nede i midtgropen. Ser mitt medfødte
ansikt. Skrive fram en ny, hittil ukjent
sans? Båtene beveger seg langsomt
over fjorden med solen. De virker frosset
fast


10

i sine egne skygger. Isen la seg ikke på sjøen
i år. I tåken står en guttejævel og snurrer
hjulet på en ødelagt trehjulsykkel med en
trepinne. Jeg tror jeg tar meg en røyk på
trappen. Luften: myriader av atomer, vid
åpen, synlig. Laksevåg-skodde. Blir til
gjennomsiktig språk. En inngrodd kulisse.
Jeg begynner å bli jævlig
sulten. Tekst-Tv: «Nord-Korea foretok
vellykket atomprøvesprengning.»
Treet er en avspilling,
jeg er utenfor


11

huset hjemme. Står og ser inn på
barnerommet mitt. Han jeg var, ligger på
sengen og hvisker: Planeten vi bebor har
milliarder av snøflak, fisk, biller og ditt hjerte.
Tusen gjærceller i hvert gram jord, synlige
for tusen myggarter. Hundre millioner midd
ligger som skorpe i hver tønne. Han løfter
hånden, sier: Du har aldri vært
lenger borte. Et ubemannet observatorium


12

overvåker himmelen. Jeg forsvinner
ikke. Å begynne å si:
Jeg elsker deg. En liten jente
i sin fars dress, de gule bussene.
Regnet.


Therese: Jeg har fått en far i dag. Jeg har mistet alt i dag.

 

ENGLISH:
Daughter.

1.

It has stopped raining. Night before saturday,
00.32 am. In the transparent universe.
The decision to move the mirror has already
been taken. A hole in the drainpipe lets rain pour down on
the porch railing. The night is a golden city.
No way out was ever a way out. Damaged, ugly,
my hand.  A wound only
gives promise
of more wounds

2.

that will overgrow us. I collect words.
Transparency: It is important to not be remembered.
There is someone else here also, who
gathers shadow. Who withdraws.
All you need to know about your hand. Outlines.
Surfaces, forms. Negative surfaces.
Negative skill. I hear the voice in my
head without being it: The daughter comes from
a closeness far away. At night she sits
with scissors at the kitchen table and creates her
own puzzles. An urge, trying to bring
the world back

3.

to the table surface. She can say: I hear my father’s
laughter behind the house, the heap of dead leaves already swarming with
small creatures, pink maggots breathe with their whole
body. I catch a glimpse of a heavy bumble bee, wet with rain,
crawling out. Will it manage to fly out into
the clear air? To expand the map, limit the loss
to Newfoundland. My death, father, is a
flexible house, without walls or roofs,  veils or
curtains

4.

trembling in front of the river view and a town
nearby. The world takes place far away.
Your notes from the radar station. That this
world could be a reproduction,
a performance the brain puts on. A
reality film, controlled by the great interpreter.
I work the telescopes: Interstellar
listening systems searching for messages in the noise from
space. We try to interpret the noise-signals.
Search for extra-terrestial intelligence. What
are we trying to capture? How do we recognize
a signal? We can listen to the words in the
note-pad also. Little Therese is
blind, she knows

5.

so little. What is the function of a star? Where were
you, father? Were you caught? Were there anyone that
carried you home? Were you restless back home? Must
feel your palms, crust and sore.
Must hold your hand, grooves of soil, oil.
Rough, curved, after breaking ground. These words
are not my own. I write: the House is happening.
Words can not speak, a human being can

6.

catch raindrops on the tongue. If I try to
stop the flow of words in the head, I face a
parasite nature fighting with all its force
for its existence. A house happens this
evening. A little girl runs around in the garden,
presses her death out
through every pore

7.

in my face. Rotten cancer tissue smells
bloody awful. The impossibility of the girl, the house. You are here.
Torn loose.  Language gap. No waves,
No sea. A repeated body.  The Explosion:
I saw the black-clad woman turn to sound
and blood. I would whisper this to you, like airy
death. Lock me up inside language,
and I shall only create

8.

a new life there. Take nature’s side, Nemesis,
exterminate the parasites. Blow their brains
out. Break down the machines. Learn the joy
of a human being’s death. Take over your breath.
An entrance to your veins, holster.
Iron crawbar. Naked body. Frozen tongue.
The language itself continues to mumble

9.

in the space my body used to occupy.
In the yard a rake is lent up against
the tractor. The cat has a torn out
eyelid, but the eye continues to wink.
Until the Calendar becomes an image of April,
snow once again drains into the ground and
reveals a blown-down dart board. The moist
has bent it outwards from the centre,
the bulls eye is still visable and red, deep
down in the hollow middle. I see my innate
face. To create a new, until now, unknown sense
through writing? The boats are moving with the sun,
slowly over the fjord. They seem stuck,
frozen

10.

in their own shadows. The ice did not stay on the sea
this year. In the mist a young bastard is turning
the wheel of a broken tricycle with a wooden
stick. I think I will have a smoke on
the stairs. The air: myriads of atoms, wide
open, visable. Mist over Laksevaag. Becomes
transparent language. An ingrown scenic.
I’m starting to get bloody
hungry. Teletext:  “North Korea undertook
successful nuclear test”.
The Tree is a recording,
I’m outside

11.

the house at home. I’m looking in to my
room as a child.  The boy I once was, lay
in bed whispering:  The planet we inhabit
contains billions of snowflakes, fish, beetles and your heart.
A thousand yeast-cells in each gram of soil, visable
for a thousand mosquito species. Hundreds of millions mites
lay as crust in each barrel. He lifts his
hand, says: You have never been
farther away. An unmanned observatory

12.

monitors the sky. I'm not
disappearing. To begin to say:
I love you. A little girl
in her fathers suit, the yellow buses.
The rain.

 

NA HRVATSKOM:
Kćerka

1.

Prestalo je kišiti. Noć prije subote,
00.32. U prozirnom svemiru.
Odluka da se pokrene ogledalo već je
donijeta. Rupa u odvodnoj cijevi kiša klizi
na verandu i na ogradu od prečki. Noć je zlatni grad.
Nemogućnost izlaska uvijek je bila mogućnost izlaska. Uništena, ružna,
moja ruka. Rana samo
daje obećanje
da će biti još više rana.

2.

to će nas nadrasti. Sakupljam riječi.
Očiglednost: Važno je ne zapamtiti.
Postoji još netko također, tko
sakuplja sjene. Tko povlači.
Sve što trebaš znati o vlastitoj ruci. Obrisi.
Površine, oblici. Negativne površine.
Negativna vještina. Čujem glas u svojoj
glavi koji ne postoji: Kćerka dolazi
iz daleke bliskosti. Noću sjedi
sa škarama na kuhinjskom stolu i stvara svoje
vlastite kreacije. Snaga, pokušaj
vratiti svijet nazad.

Prijevod: Darija Žilić

 

NIHONGO:
娘。(抄訳)
ヘニング・ホー・ベリックスヴォグ(訳 新井高子)

1.
雨がやんだ。土曜日になろうとしている夜、
零時三二分、透き通った宇宙に包まれ。
鏡を動かそうという決意はすでに
果たされた。下水管の穴がポーチで雨水を
吸い込んでいる。夜とは黄金の街。
出口が出口になりはしない。傷ついた、醜い、
私の手よ。ひとつの傷は
さらに多くの傷を
兆している。

2.
それはわたしたちを覆い、拡がりつつある。私は言葉を集める。
透明性: そこには忘れるという価値がある。
影を集めて、引きこもる人が
ほかにもいる。
あなたが自分の手について知るために必要なすべて。その輪郭。
表面。形。裏がわ。
裏がわの知恵。私は存在しないものの声を
聞いた、頭の中で。娘がやって来た、
遠くて近い場所から。夜、彼女は鋏を手にして
台所のテーブルに座り、創っている、
彼女だけのパズルを。世界を蘇らせようとする、
気迫。

3.
テーブルに向かって。彼女は言う: わたしは聞いたよ、お父さんの
笑い声を、家の裏で。そこはもう落ち葉の山、数えきれない小さな生き物たちが
うずうずと動いている、桃色の蛆たちがからだ全体で
息をしている。わたしは見たよ、雨に濡れた、大きなマルハナ蜂が
這い出てきたのを。透き通った空気の中へ、飛び立とうとするよね?、
それは。地図を広げて、ニューファンドランド島へ
死の方向を定めて。お父さん、わたしが死んだこと、それは
しなやかに変えられる家のようなものだよ。ないんだよ、そこには、壁も、屋根も、仕切りも、
カーテン

4.
が揺れている、川と近くの町が見えるところで。
世界は遠くにある。
電波観測局から、あなたのメモ。
この世界は再現されたものかもしれない、
頭の中にある芝居、
優れた解説者によって操つられる現実というフィルム。
私は望遠鏡を覗く: 星々の間には
宇宙のざわめきに潜むメッセージに、聞き耳を立てる
仕組みがある。私たちはノイズの信号を解釈しようとする。
地球を超えた知性を求めて。何を
私たちはつかまえようとしているのか? どうしたら
合図を認識できるのか? 私たちは言葉を聞くことができる、
メモ帳の内側でも。かわいいテレーサは
目が見えない、彼女はわかっている、

5.
自分がとても幼いことを。星の働きとは何か。
お父さん、どこにいたの? 捕まっていたの? あなたを家に
連れてかえる人はいたの? あなたは家に帰りたくてたまらなかった?
私は感じなければならない、あなたの手を、その瘡蓋を、腫れ物を。
握りしめなければならない、あなたの手を、そのくぼみを、皺を。

Nihongo-yaku: Takako Arai

 

V SLOVENŠČINI:
Hči

1
Prenehalo je deževati. Noč pred soboto,
00.32 zjutraj. V prosojnem vesolju.
Odločitev, da se ogledalo premakne, je že
bila sprejeta. Zaradi luknje v žlebu, teče dež na
ograjo verande. Noč je zlato mesto.
Noben izhod ni bil nikoli izhod. Poškodovana, grda,
moja roka. Rana samo
obljublja
več ran

2
ki nas bodo prerasle. Besede zbiram.
Prosojnost: Pomembno je, da se te ne spomnijo.
Tudi nekdo drug je še, ki
zbira senco. Ki se umakne.
Vse kar moraš vedeti o svoji roki. Obrise.
Površine, oblike. Površine v negativu.
Spretnosti v negativu. Slišim glas v svoji
glavi, ne da bi bil to jaz: Hči pride od
bližine daleč stran. Ponoči sedi
s škarjami pri kuhinjski mizi in dela
svoje lastne sestavljanke. Sila, poskusi pripeljati
svet nazaj

3
na površino mize. Ona lahko reče: Slišim smeh
mojega očeta za hišo, kup mrtvega listja, po katerem že mrgolijo
majhna bitja, rožnati črvi dihajo s svojimi celimi
telesi. Ujamem pogled na težkega črmlja, mokrega od dežja,
ki se plazi ven. Mu bo uspelo odleteti v
čist zrak? Razširiti zemljevid, omejiti izgubo
do Nove Fundlandije. Moja smrt, oče, je
prožna hiša, brez zidov ali streh,  tančic ali
zaves

4
ki valovijo pred razledom na reko in bližnje
mesto. Svet se odvija daleč stran.
Tvoji zapiski iz radarske postaje. Da je
ta svet upodobitev,
predstava, ki si jo uprizarjajo možgani.
Resničnostni film, ki ga nadzira véliki interpret.
Upravljam s teleskopi: medzvezdni
poslušalni sistemi, ki iščejo sporočila v šumu iz
vesolja. Poskušamo interpretirati signale.
Search for Extra-Terrestial Intelligence. Kaj
poskušamo zajeti? Kako prepoznamo
signal? Poslušamo lahko tudi besede v
beležki. Mala Tereza je
slepa, ve

5
tako malo. Kaj je naloga zvezde? Kje si
bil, oče? So te ujeli? Te je kdorkoli
odnesel domov? Si bil nemiren doma? Moram
čutiti tvoje dlani,  krasto in rano.
Moram držati tvojo roko, madeže zemlje, olja.
Grobo, ukrivljeno, po prekopavanju. Te besede
niso moje lastne. Pišem: Hiša se dogaja.
Besede ne morejo govoriti, človek lahko

6
ujame dežne kapljice na jezik. Če poskušam
ustaviti tok besed v glavi, se soočim
s parazitsko naravo, ki se bori z vso svojo silo
za svoj obstoj. Hiša se zgodi
nocoj. Majhna deklica se podi po vrtu,
stisne ven svojo smrt
skozi vsako poro

7
mojega obraza. Razpadajoče rakavo tkivo smrdi
prekleto obupno. Nezmožnost deklice, hiše. Tukaj si.
Odtrgan stran. Jezikovna vrzel. Brez valov,
brez morja. Ponovljeno telo. Eksplozija:
Videl sem kako se je v črno odeta ženska spremenila
v zvok in kri. Zašepetal bi ti, kot zračna
smrt. Zakleni me v jezik
in jaz bom samo ustvarjal

8
novo življenje tam. Pojdi na stran narave, Nemesis,
iztrebi parazite. Odpihni jim možgane.
Razbij stroje. Spoznaj radost ob
smrti človeškega bitja. Prevzemi svoj dih.
Vhod v svoje žile, tok.
Železna motika. Golo telo. Zamrznjen jezik.
Sam jezik še vedno momlja

9
v prostoru, ki ga je včasih zasedalo moje telo.
Na dvorišču so grablje naslonjene ob
traktor. Mačka ima odtrgano
veko, ampak oko še vedno mežika.
Dokler koledar ne postane slika aprila,
sneg ponovno odteka v tla in
razkrije podrto tarčo za pikado. Vlaga
jo je ukrivila iz središča,
ki je še vedno vidno in rdeče, globoko
v votli sredini. Vidim svoj prirojen
obraz. Ustvariti nov, do zdaj neznan čut
skozi pisanje? Čolni se s soncem premikajo
počasi čez fjord. Zdijo se zagozdeni,
zamrznjeni

10
v svoje lastne sence. Led ni ostal na morju
letos. V meglici mlad pankrt obrača
kolo zlomljenega tricikla z leseno
palico. Mislim, da si bom eno prižgal na
stopnicah. Zrak: neskončno atomov, široko
odprt, viden.  Meglica v Laksevågu. Postane
prosojen jezik. Vraščena kulisa.
Postajam prekleto
lačen. Teletekst: »Severna Koreja je
uspešno testirala jedrsko orožje«.
Drevo je posnetek,
sem zunaj

11
domače hiše. Gledam v svojo
sobo kot otrok. Deček, ki sem bil, leži
v postelji in šepeta:  Planet, na katerem prebivamo
vsebuje milijarde snežink, rib, hroščev in tvoje srce.
Tisoč celic kvasovk v vsakem gramu prsti, vidnih
za tisoč vrst komarjev. Stoteri milijoni pršic
ležijo kot skorja v vsakem sodu. Dvigne svojo
dlan, reče: Nikoli nisi bil
bolj oddaljen. Neupravljan observatorij

 
12
spremlja nebo. Ne
izginevam. Začenjati reči:
ljubim te. Majhna deklica
v obleki svojega očeta, rumeni avtobusi.
Dež.

Prevedel Gašper Torkar


Hči

1

Nehalo je deževati.  V noči na soboto
ob 0:32 zjutraj. V prosojnem vesolju.
Odločitev o premiku ogledala, je bila
že sprejeta. Skozi luknjo v odtočnem žlebu se je deževnica
izlivala na ograjo na verandi. Noč je mesto iz zlata. Nobena od izhodnih poti
ni nikoli pripeljala ven. Poškodovana, umazana,
moja roka. Rana kaže samo še na
več ran

2

ki nas bodo prerasle. Zbiram besede.
Prosojnost: važno je, da se te ne spomnijo.
Obstaja še nekdo, ki zgošča
senco. In se umakne.
Vse, kar moraš vedeti o svoji roki. Obrisi,
površine, oblike. Negativne površine.
Negativna veščina. V glavi zaslišim glas,
ki nisem jaz. Hči se približa iz
bližine daleč stran. Ponoči s škarjami v roki
sedi ob kuhinjski mizi in izrezuje
lastne sestavljanke. Sila, poskusi vrniti
svet nazaj

3

na mizno površino. Lahko reče: za hišo slišim
očetov smeh, kup posušenega listja, polnega
migetajočih majhnih bitij, rožnate ličinke dihajo
s celim telesom. Za hip opazim težkega čmrlja, mokrega od dežja,
ki se koplje iz listja. Mu bo uspelo odleteti
v jasno nebo? Da povečaš zemljevid, izgubo omeji
na Novo Funlandijo. Moja smrt, oče, je
upogljiva hiša, brez zidov ali strehe, zaves ali
zastorov

4

ki poplesujejo pred razgledom na reko
in mesto v bližini. Svet se odvija daleč stran.
Tvoje zabeležke iz radarske postaje. Da bi naredil kopijo
sveta, predstava, ki jo izvajajo možgani. Resničnostni
film, ki ga vodi veliki razlagalec.
Upravljam teleskope: medzvezdne
prisluškovalne naprave v šumu vesolja brskajo za
sporočili. Poskušamo razvozlati signale hrupa. Iskanje
izvenzemeljske inteligence. Kaj
bi radi ujeli? Kako razpoznamo
signal? Prav tako bi lahko prisluškovali besedam
na tabličnem zaslonu. Mala Tereza
je slepa, tako malo

5

ve. Kaj počne zvezda? Kje si bil, oče? So te ujeli? Je bil kdo tam,
ki te je prinesel na dom? Si bil spet doma nemiren? Občutiti moram
tvoje dlani, hrapave in polne ran.
Prijeti te moram za roke, zemljaste žlebe, nafto.
Grobe, ukrivljene, potem ko so razbile led. Te besede
niso moje. Napišem: Dogaja se hiša.
Besede ne govorijo, človeško bitje

6

lahko polovi dežne kaplje na jezik. Če poskusim
v glavi ustaviti tok besed, se soočim
z zajedavsko naravo, ki se z vsemi močmi
bori za svoj obstoj. Hiša se zgodi danes
zvečer. Majhno dekle leta okoli po vrtu,
svojo smrt mi
skozi pore potiska

7

v obraz. Gnijoče rakavo tkivo strašno
smrdi. Ne hiša ne dekle nista mogoči. Tukaj si.
Iztrgaj se. Vrzel v jeziku. Nobenih valov.
Nobenega morja. Ponovljeno telo. Eksplozija:
videl sem v črno odeto žensko, spremenjeno v zvok
in kri. To bi ti zašepetal, kakor zračno smrt. Zakleni me v govorico
in bom tam ustvaril zgolj

8

novo življenje. Postavi se na stran narave. Nemezis,
iztrebi zajedavce. Razstreli jim
možgane. Polomi mašine. Spoznaj
veselje mrtvega človeka. Nadzoruj dihanje.
Vhod v svoje ožilje, tôk.
Golša iz železa. Golo telo. Zmrznjen jezik.
Govorica nadaljuje z momljanjem sama od sebe

9

v prostoru, ki ga je nekoč zapolnilo moje telo.
Na dvorišču so na traktor prislonjene grablje.
Mačka ima pretrgano veko, toda oko ne neha mežikati.
Dokler koledar ne postane podoba aprila,
se sneg še enkrat scedi v zemljo
in razkrije na tla odvrženo tarčo za pikado. Vlaga je
upognila robove navzdol,
V vdolbini na sredi je še vedno vidno in rdeče
bikovo oko. Vidim svoje notranje
obličje. Oblikovati novega, do sedaj neznan občutek
pri pisanju? Čolni se pomikajo s soncem,
počasi čez fjord. Zdi se, da so obstali,
zmrznjeni

10

v lastni senci. Letos se led ni obdržal
na morju. V megli mlad pankrt z leseno
palico poganja kolo polomljenega tricikla.
Mislim, da i bom na stopnicah pokadil
cigareto. Zrak: milijarde atomov, široko odprtih,
vidnih. Laksevag meglica. Govorica postane prosojna.
Razgled obrnjen navznoter.
Postanem prekleto lačen.
Teletekst: »V Severni Koreji so uspešno izvedli
jedrski preizkus.«
Drevo je posnetek.
Stojim zunaj

11

doma pred hišo. Gledam v
svojo sobo, kakor je bila, ko sem bil še otrok. Jaz sem bil fant,
leži v postelji in šepeta: Na planetu, na katerem živimo,
je milijarde snežink, rib, hroščev in tvoje srce.
Tisoč kvasovk v vsakem gramu prsti, vidnih
tisočim vrstam komarjev. Vsi sodi so pokriti s skorjo
stotin milijonov črvičkov. Dvigne
roko, reče: Nikoli nisi bil bolj
oddaljen. Observatorij brez posadke

12

nadzoruje nebo. Ne razblinjam
se. Za začetek reči:
Ljubim te. Majhno dekle
v obleki svojega očeta, rumeni avtobusi.
Dež.

Prevedel Iztok Osojnik

 

HČI

1
Dež je ponehal. Noč s petka na soboto,
00.32. V prosojnem univerzumu.
Odločitev, da bo ogledalo premaknjeno,
je bila že sprejeta. Skozi luknjo v žlebu dež
kapljá na ograjo verande. Noč je zlato mesto. 
Noben izhod ni bil izhod, nikoli. Poškodovana,
grda, moja roka. Rana zgolj
obljublja
še več ran,

2
ki nas bodo prerasle. Zbiram besede.
Prosojnost: pomembno je, da te ne pomnijo.
Še nekdo je tukaj,
ki kopiči senco. Ki izpuhteva.
Vse, kar moraš vedeti o svoji roki. Obrisi.
Površine, oblike. Negativi površin.
Negativ spretnosti. Slišim glas v svoji
glavi, ne da bi bil ta glas: hči prihaja
iz oddaljene bližine. Ponoči sedi
s škarjami za kuhinjsko mizo in izrezuje
lastne sestavljanke. Gon, poskušaj
spraviti svet

3
nazaj na mizno ploskev. Ona lahko reče: slišim smeh
svojega očeta za hišo, v gomili mrtvega listja že
mrgolijo bitjeca, rožnati črvi dihajo z vsem svojim
telesom. S pogledom ošinem težkega, premočenega čmrlja,
ki skuša zlesti ven. Se mu bo posrečilo vzleteti v čist
zrak? Pomakniti meje na zemljevidu, omejiti izgubo
na Novo Fundlandijo. Moja smrt, oče, je
spremenljiva hiša brez zidov ali streh, tančice
ali zavese

4
valovijo, zakrivajo razgled na reko in bližnje
mesto. Svet se dogaja daleč stran.
Tvoji zapiski z radarske postaje. Da je
ta svet reprodukcija,
performans, ki si ga omislijo možgani.
Resničnostni film, ki ga nadzoruje véliki tolmač.
Ukvarjam se s teleskopi: medzvezdni
prisluškovalni sistemi iščejo sporočila med zvoki
iz vesolja. Poskušamo si tolmačiti zvočne signale.
Program iskanja zunajzemeljske inteligence. Kaj
poskušamo ujeti? Kako lahko prepoznamo
signal? Prisluhnemo lahko tudi besedam
iz beležke. Mala Therese
je slepa, tako malo

5
ve. Kakšna je funkcija zvezde? Kje si bil
ti, oče? Si bil ujet? Te je kdo prinesel
domov? Si bil doma nemiren? Moram
začutiti tvoje dlani, krastave in vnete. 
Moram te prijeti za razbrazdano, oljnato roko.
Hrapava je, uvita od prekopavanja. Te besede
niso moje. Pišem: Hiša se dogaja.
Besede ne morejo govoriti, človek lahko

6
lovi dežne kaplje s konico jezika. Če poskušam
zaustaviti tok besed v glavi, se soočam    
s parazitsko naravo, ki se z vso svojo močjo
bori za obstoj. Hiša se dogaja ta večer.
Majhna deklica se podi naokrog po vrtu,
iztiska svojo smrt
skozi vse pore

7
na moj obraz. Gnilo rakasto tkivo ogabno
smrdi. Nemožnost deklice, Hiše. Tukaj si.
Iztrgan. Jezikovna zev. Ni valov,
ni morja. Ponovljeno telo. Eksplozija:
videl sem žensko v črnini, ki se spreminja
v zvok in kri. To bi ti zašepetal kakor zračna
smrt. Zakleni me v govorico,
in tam bom samo ustvaril 
 
8
novo življenje. Postavi se na stran narave,
Nemesis, iztrebi parazite. Odpihni jim
možgane. Razbij stroje. Nauči se radosti
ob smrti človeka. Obvladaj svoj dih. 
Dostop do lastnih žil, tok za pištolo.
Železna motika. Golo telo. Zamrznjen jezik.
Govorica sama še naprej momlja

9
v prostoru, ki ga je zasedalo moje telo.
Na dvorišču so grablje, naslonjene
na traktor. Mačka ima odtrgano veko,
vendar oko še kar mežika.
Dokler koledar ne postane aprilska podoba,
sneg kot vsakokrat kopni v zemljo
in pokaže se podrta tarča za pikado. Vlaga
jo je ukrivila navzven, njen center
je še vedno viden in rdeč, globoko
spodaj, v udrti sredici. Vidim svoj vrojeni
obraz. Da bi ustvaril nov, doslej še neznan
smisel skozi pisanje? Čolni plujejo s soncem,
počasi, čez fjord. Zdi se, da so obtičali,
zamrznjeni

10
v lastnih sencah. Letos se led na morju
ni obdržal. V megli poreden deček obrača
kolo polomljenega tricikla z leseno
palico. Eno bom šel pokadit
na stopnice. Zrak: nešteto atomov,
razprt, viden. Megla Laksevåga. Postaja
prosojna govorica. Vraščena scenografija. 
Lačen sem že kot volk, prekleto.
Na teletekstu: Severna Koreja je uspešno
izvedla jedrski poskus.
Drevo je zvočni posnetek,
jaz sem zunaj,

11
doma, a ne v hiši. Gledam v svojo
sobo, otrok. Deček, kakršen sem bil, leži
v postelji in šepeta: Na planetu, ki ga naseljujemo,
obstaja na milijone snežink, rib, hroščev in tvoje srce.
Tisoč kvasovk v vsakem gramu prsti, vidnih
tisočim vrstam komarjev. Stotine milijonov pršic
kot skorja prekriva vsak sod. Dvigne roko
in reče: Še nikoli nisi prišel
tako daleč. Zapuščen observatorij

12
motri nebo. Ne bom
izginil. Začeti z besedami:
Rad te imam. Majhna deklica
v očetovi obleki, rumeni avtobusi.
Dež.  

Prevedel Gašper Malej

Literarno društvo IA

10. pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2012

Bogdan Macarol: Kosovel postaja svetovni pesnik (Primorske novice, 1. 9. 2012)

 

10. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2012

 

Letošnja tradicionalna 10. mednarodna pesniškoprevajalska delavnica Zlati čoln 2012 bo potekala med 26. avgustom in 2. septembrom v Škocjanu na Krasu in Ljubljani. Letošnji povabljenci prihajajo iz 10 držav: Darija Žilić (Hrvaška),  Will Root (ZDA), Emilio Coco (Italija), Arai Takako (Japonska), Paddy Bushe (Irska), Martin Warmuz (Poljska), Tatjana Jamnik, Gašper Torkar, Gašper Malej, Dejan Koban, Lenka in Matej Kranjc (vsi Slovenija), Jan Gavura,  Miroslava Gavurová, (Slovaška) in Henning H. Bergsvig (Norveška).
Tudi letos bo delavnico vodil Iztok Osojnik. Kot vsako leto bo poleg vzajemnega prevajanja sodelujočih tudi letos posvečena ohranjanju živih stikov na področju zahodnoevropskega, srednjeevropskega in slovanskega trikotnika, povezovanju manjših in večjih evropskih in svetovnih literatur na vzhodu in zahodu, soorganiziranju festivalov, simpozijev, srečanj, delavnic, širjenju sodobnega literarnega vozlišča v Škocjanu in mednarodnemu uveljavljanju poezije v izvirnikih in prevodih doma in na tujem. Po uspešni uveljavitvi Kosovela v Veliki Britaniji in ZDA je letos sledila nova monografija Srečka Kosovela v poljskem jeziku (sozaložba KUD Police Dubove, Slovenija, in Instytut Mikołowski, Poljska) in mednarodno uveljavljanje novega vala slovenskih klasikov (Strniša, Detela). Udeleženci Zlatega čolna bodo svoje delo predstavili na dveh literarnih branjih: 30. avgusta ob 20. uri v Škocjanu na Krasu in 31. avgusta ob 19. uri v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani ter na spletnih straneh www.ia-zlaticoln.org. Vsi programi so javni. Vstop je prost.

Delavnico organizira Literarno društvo IA v sodelovanju z Kulturno-umetniškim društvom Police Dubove, Turističnim društvom Škocjan, Kulturnim društvom Vilenica, Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regionalno skupnostjo Alpe-Jadran ter revijama/založbama Društvo Apokalipsa in Monitor.

Delavnico so podprli Javna agencija za knjigo RS, Krka, d. d., Park Škocjanske jame, Univerza Meiji (Japonska), FILI (Finska), gostilna Pri Vncku, Literary Festival Pulse (Irska), SKD Sežana, Trubarjeva hiša literature, Okarina, d. o. o., Društvo Triglav-Rysy (Poljska), Sampark Publishing House (New Delhi-London).

PROGRAM

nedelja, 26. avgust – prihod
19.00 – pozdravna večerja

ponedeljek, 27. avgust
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
19.00 – večerja

torek, 28. avgust
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
14.30 – izlet (Škocjanske jame)
19.00 – večerja

sreda, 29.  avgust
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
15.00 – sprehod po okolici
19.00 – večerja

četrtek, 30. avgust
9.30 – delavnica
13.00 – kosilo
18.30 – večerja
20.00 – branje v Škocjanu

petek, 31. avgust
9.30 – delavnica
12.30 – kosilo
14.00 – odhod v Ljubljano
19.30 – branje v Trubarjevi hiši literature v Ljubljani

sobota, 1. september
9.30 – pogovor o prevajanju poezije
13.00 – kosilo
15.00 – izlet v Tomaj
20.00 – poslovilna večerja

nedelja, 2. september
odhod po zajtrku

Zlati Čoln 2010