• The golden boat
• Workshop
• Festivals
• Symposia
• Literary tours
• Gatherings

• gallery
• archive
• financing & partnership
• contact

NIHONGO:

朝をください

新井高子

朝は、死体を数える時間です
新聞で、病院で、路上で、海辺で、家だったはずの瓦礫の下で、
もっと神憑かりしてよ、アメノウズメさん
まだまだ朝が足りません
まだまだ数えきれません
まだまだ運びきれません
もっと踊ってよ、アメノウズメさん
髪に緑の枝さして、
呼んでください
死んだ人を、
朝にください
神憑かりして呼んでください

　　ズット、浮カンデイル、アタシデス
　　踞マッタ、ママノ、オイラサ
　　ボクデス、右腕ガ、モゲタノハ
　　会イタイ、ヨ、会イタイ、ヨ
　　コメカミニ、一発ノタマ
　　掻イテ、喉ヲ、苦シンデ
　　今ハモウ、沈ンデ、イクダケ
　　ドーシテ、ナンデ、オレナンダ
　　吹ッ飛バサレル、爆風ニ
　　アットイウ間ノ、火ノ、手ガ、クル
　　モガイテモ土砂、モガイテモ土砂
　　天井ニ、片肺ヲ、潰サレテ
　　コノママ、ドコマデ、漂ウノダロ
　　差シ伸ベル、手ヲ、待ッテイテ
　　ココデス、ワタシハ、ココデス
　　血ミドロノ、学校カラ、逃ゲタクテ
　　アタシノ、瞳ハ、開イタママ
最後ノ、息ダト、自分デ、ワカル
爆音ニハ、モウ、飽キテイル
海ガ、拳ヲ、上ゲタンダ

朝は、死体を数える時間です
ニュースで、大使館で、公民館で、ビルやモスクだったはずの瓦礫の下で、
もっと神憑かりしてよ、アメノウズメさん
まだまだ朝が足りません
まだまだ朝が足りません
まだまだ朝が足りません
もっと踊ってよ、アメノウズメさん
胸乳をかき出し、髪ふり乱し、
踏みとどろかし、
踊ってよ
腕ふり回し、汗かき散らし、
首しならせて、
踊って、踊って
もっと、
もっと、
背を揺らし、脚ふり上げ、
腰うねらせて、
もっと、
もっと、
女陰を燃やし、
女陰を開き、
呼んでください
踊ってください
神憑かりして、
集めてください
死んだ人たち、
その陰へ

朝にください
朝をください
死体を数える時間です

ENGLISH:
Give Us Morning

Morning is the time we count the dead
In the newspapers, in the hospitals, on the roads, on the seashores
In the rubble that was once our homes
Possess us all the more, Amenouzume-san
The morning is still not enough
We still cannot count them all
We still cannot carry them all
Dance more for us, Amenouzume-san
Put a green twig in your hair
And call out to them
Give the dead
To morning
Possess them, call out to them

    It’s me, the girl floating here this whole time
    It’s me, Mama’s boy crouched down
    It’s me, the boy with the right arm wrenched off
    I want to see you again, I want to see you again
    A bullet to the temple
    I scratch my throat, it hurts
    Now I’m sinking as far as I can go
    Why?  Why was I the boy 
    Blown aside by the bomb blast?
    The fingers of flame came in no time
    I struggle but there’s only sand, I struggle but there’s only sand
    One lung was crushed by the ceiling
    Left alone like this, where will I float?
    I wait for an extended hand
    Here I am, here I am
    I want to escape this blood-bathed school 
    With my girlish eyes still open wide
    I know this is my last breath
    I am fed up with the roar of the bombs 
    The sea has raised its clenched fist

Morning is the time we count the dead
On the TV news, in the embassies, in the community centers
In the rubble that was once our buildings and our mosques
Possess us all the more, Amenouzume-san
The morning is still not enough
The morning is still not enough
The morning is still not enough
Dance for us all the more, Amenouzume-san
Claw the milk from your breast, shake your hair wildly
Pound your feet on the ground
And dance
Spin your arms round, shake off your sweat
Bend back your neck
And dance, dance
More
More
Sway your spine, lift your legs
Shake your hips
More
More
Set your womanly shadow on fire
Open your womanly shadow
And call for them
And dance for them
And possess them
And gather
The dead
To the shadow

Give them to morning
Give us morning
The time we count the corpses

Translator’s Note: Amenouzume is a mythical Japanese goddess associated with dance and performance.  Through her dance, she is said to have lured the Sun Goddess Amaterasu out of a rock cave where she had secluded herself, thus plunging the world into darkness.  The suffix san appended to Amenouzume’s name is a polite expression that shows respect, roughly equivalent to “Missus” in English or “Madame” in French.  The words “womanly shadow” that appear toward the end of the poem is a euphemism for the vagina. 

English Translation by Jeffrey Angles

GAELIGE:
Da Nobis Matinam

Is ar maidin a áirímid na mairbh
Insna nuachtáin, insna h-oispidéil, ar na bóithre
Insan smionagar arbh é, tráth, ár dtithe,
Gabh seilbh níos doimhne orainn, a Amenouzume-san,
Ní leor fós an mhaidin
Ní thig linn fós iad uile a áireamh
Ní thig linn fós iad uile a iompar
Déan a thuile rince linn, a Amenouzume-san
Ceangail craoibhín ghlas in do chuid gruaige
Agus glaoigh orthu
Deonaigh na mairbh
Don mhaidin
Gabh seilbh orthu, glaoigh orthu

    Mise atá ann, an cailín ar snámh anseo i rith an ama
    Mise atá ann, an peataín buachalla cromtha faoi
    Mise atá ann, an buachaill gur fáisceadh de a dheasóg
    Teastaíonn uaim go bhfeicfead arís thú. Go bhfeicfead arís thú.
    Piléar sa cheann.
    Tochasaim mo scórnach ghortaithe.
    Anois táim ag síothlú chomh doimhin agus is féidir
    Cén fáth? Cén fáth go mba mise
    A séideadh i leataobh leis an bpléasc?
    Tháinig méara na lasrach ar an dtoirt
    Iomrascáilim, ach níl ann ach gaineamh, iomrascáilim, ach níl ann ach gaineamh
    Bhasc an síleál scámhóg amháin
    In m’aonar mar seo, cá seolfar le sruth mé?
    Fanaim ar lámh á síneadh
    Seo anseo mé, seo anseo mé
    Is mian liom éaló ó scoil seo na fola
    Le mo shúile girseacha fós ar leathadh
    Tá fhios agam gurb é seo mo dhé deiridh
    Táim dubhthuirseach de shianáil na mbuamaí
    Tá dorn troda in airde ag an bhfarraige

Is ar maidin a áirímid na mairbh
Ar nuacht na teilifíse, insna h-ambasáidí, insna h-ionaid phobail
Insan smionagar arbh é, tráth, ár bhfoirgnimh is ár moscanna
Gabh seilbh níos doimhne orainn, a Amenouzume-san
Ní leor fós an mhaidin
Ní leor fós an mhaidin
Ní leor fós an mhaidin
Déan a thuile rince fós dúinn, a Amenouzume-san
Strac an bainne ó do chíocha, craith amach do fholt go fiáin
Buail do chosa ar an dtalamh
Is déan rince
Caith do lámha sa timpeall, craith uait do chuid allais
Caith siar do mhuinéal
Is déan rince, déan rince
A thuile
A thuile
Déan cnámh do dhroma a luascadh, ardaigh do chosa
Déan do chromáin a luascadh
A thuile
A thuile
Cuir tine le scáil do bhanúlachta
Oscail scáil do bhanúlachta
Agus glaoigh orthu
Is déan rince dóibh
Is gabh seilbh orthu
Agus bailigh
Na mairbh
Chun na scáile
Deonaigh don mhaidin iad
Deonaigh dúinn an mhaidin
Ina n-áirímid na mairbh.

ó Sheapáinis Takako Arai aistrithe ag Paddy Bushe

NA HRVATSKOM:
Daj nam jutro

Jutro je vrijeme kada prebrojavamo mrtve
U novinama, u bolnicama, na cestama, na plažama
Na krhotinama opeka koje su nekad bile naši domovi
Obuzmi nas još više, Amenouzume-san
Jutro još uvijek nije dovoljno
jer mi ih još nismo sve prebrojali
Mi ih još nismo sve ponijeli
Pleši još za nas, Amenouzume-san
Stavi zelenu grančicu u svoju kosu
I pozovi ih
Daj mrtvima
Jutro
Obuzmi ih, pozovi ih

    To sam ja, djevojka koja pluta ovdje čitavo vrijeme
    To sam ja, sa uganutom desnom rukom
    Želim te ponovo vidjeti, želim te ponovo vidjeti
    Metak u hram
    Izgrebao sam grlo, boli me
    Sada tonem što dublje mogu
    Zašto?Zašto sam bio dječak
    kojeg je raznijela bomba?
    Sit sam već tih praskanja bombi
    To sam ja, Mamin sin koji puže na koljenima
    Prsti plamena dolaze nenajavljeno
    Borim se ali tamo je samo pijesak, borim se, ali tamo je samo pijesak
    Pluća je samljeo plafon
    Ostavljena ovako, gdje ću otplutati?
    Čekam nadomjestak za ruku,
    Ovdje sam, ovdje sam
    želim pobjeći iz ove krvlju okupane škole
    Sa svojim djevojačkim očima širom otvorenim
    Znam da je ovo moj zadnji udah
    More je podiglo stisnutu šaku.

Jutro je vrijeme kada prebrojavamo mrtve
Na TV vijestima, u ambasadama, u društvenim centrima
Na krhotinama opeka koje su nekad bile naše zgrade i naše džamije
Obuzmi nas posve, Amenouzume-san
Jutro još uvijek nije dovoljno
Jutro još uvijek nije dovoljno
Jutro još uvijek nije dovoljno
Pleši za nas još, Amenouzume-san
Ščepaj mlijeko iz svojih grudi, zatresi divlje kosom
Udaraj stopalima u tlo
I pleši
Zavrti ruke ukrug, odbaci od sebe znoj
Svini svoj vrat
I pleši, pleši
Još
Još
Njiši kralježnicom, pokreni noge
Prodrmaj bedra
Još
Još
Stavi svoju vaginu na vatru
Otvori svoju vaginu
I zovi ih
I pleši sa njima
I sakupi
mrtve
U sjeni

Daj ima jutro
Daj nam jutro
Vrijeme kada prebrojavamo leševe.

Prijevod: Darija Žilić

OG NORSK SPRÅK:
Gi oss morgen                                   
av Takako Arai, Norsk oversettelse Henning H. Bergsvåg

Morgen er tiden for å telle de døde.
I avisene, på sykehusene, langs veiene, langs strendene
I steinhaugene som en gang var våre hjem
Besett oss enda en gang, Amenouzume-san
Denne morgenen er enda ikke nok
Enda kan vi ikke telle alle
Enda kan vi ikke telle alle
Dans mer for oss, Amenouzume-san
Stikk en grønn kvist i håret
Og rop ut til dem
Gi de døde
til morgenen
Besett dem, rop ut til dem

 Det er meg, jenten som flyter her hele tiden
 Det er meg, mammas lille gutt, sammenkrøket
 Det er meg, gutten med høyre arm avrevet
 La meg få møte deg igjen, la meg få møte deg igjen
 En kule i skallen
 Jeg klør meg på halsen, det gjør vondt
 Nå synker jeg så langt det går
 Hvorfor? Hvorfor var jeg gutten
 blåst til himmels av eksplosjonen?
 Flammens fingre nådde meg øyeblikkelig
 Jeg bakser men det er bare sand, jeg bakser men det er bare sand
 En lunge ble knust av taket
 Etterlatt slik, hvor flyter jeg?
 Jeg venter på en hånd strukket ut
 Her er jeg, her er jeg.
 Jeg vil bort fra denne blodstenkte skolen
 med mine pikeaktige øyne fortsatt vidåpne
 Jeg vet dette er mitt siste åndedrag
 Jeg er drittlei bombedrønnene
 Havet har løftet sin knyttede neve

Morgen er tiden for å telle de døde
På Tv-nyhetene, i ambassadene, i samfunnshusene
i steinhaugene som en gang var våre bygninger og moskeer
Besett oss enda mer, Amenouzume-san
Denne morgenen er enda ikke nok
Denne morgenen er enda ikke nok
Denne morgenen er enda ikke nok
Dans for oss enda mer, Amenouzume-san
Blott ditt melkefylte bryst,, rist håret ditt vilt
Tramp føttene dine i bakken
og dans
spinn armene rundt, rist av deg svetten
Bøy nakken bakover
Og dans, dans
Mer
Mer
svai ryggraden, løft beina
rist med hoftene
Mer
Mer
Tenn fyr på din kvinnelige skygge
Åpne opp din kvinnelige skygge
Og rop for dem
Og dans for dem
og besett dem
Og samle
de døde
til skyggen

Gi dem til morgenen
Gi oss morgen
Tiden vi teller de døde

Norsk oversettelse Henning H. Bergsvåg

PO SLOVENSKY:
Daj nám ráno

Ráno je čas rátania mŕtvych
V novinách, v nemocniciach, na cestách, na brehu mora
V ruinách, čo bývali našimi domovmi
Posadni nás čoraz viac, ctená Amenouzume
Ráno nám nestačí
Stále sa ich nevieme dorátať
Stále ich nevieme všetkých odniesť
Zatancuj nám ešte, ctená Amenouzume
Zastokni si do vlasov zelenú ratolesť
A zavolaj na nich
Vydaj mŕtvych
Ránu
Posadni ich, zavolaj na nich

    Som to ja, dievča, čo sa tu celý čas vznáša na vode
    Som to ja, učupený mamičkin chlapec,
    Som to ja, chlapec s vykĺbenou rukou
    Chcem ťa vidieť znovu, chcem ťa zase vidieť
    Náboj do spánku 
    Zatínam si nechty do hrdla, bolí to
    Ponáram sa do najhlbších hĺbok
    Prečo? Prečo som bol práve ja tým chlapcom
    Ktorého zmietol výbuch bomby?
    Ohnivé jazyky sa objavili nečakane
    Bránim sa, ale je tu len piesok, bránim sa, ale je tu len piesok
    Polovicu pľúc mi rozdrvil strop 
    Keď ma tu takto nechali, kam ma odnesie prúd?
    Čakám na natiahnutú ruku
    Tu som, tu som
    Chcem uniknúť z tejto školy zaplavenej krvou
    So svojimi dievčenskými očami stále doširoka otvorenými
    Viem, že teraz vydýchnem naposledy
    Už mám dosť toho rachotu bômb
    More už dvíha svoju zovretú päsť 

Ráno je čas rátania mŕtvych
V televíznych správach, na veľvyslanectvách, v komunitných centrách
V ruinách, ktoré bývali našimi budovami a mešitami
Posadni nás ešte viac, ctená Amenouzume
Ráno nám nestačí
Ráno nám nestačí
Ráno nám nestačí
Zatancuj nám ešte,  ctená Amenouzume
Vyškrab si mlieko z pŕs, divoko zatras vlasmi
Zadupoc nohami
A tancuj
Roztoč ruky, stras zo seba pot
Zakloň si hlavu
A tancuj tancuj
Viac
Viac
Nakloň si chrbát, dvihni nohy
Potras bokmi
Viac
Viac
Zapáľ tú svoju štrbinu ženskosti
Otvor svoju štrbinu ženskosti
A zavolaj ich 
A zatancuj im
A posadni ich
A pozbieraj
Mŕtvych
Do tieňa

Daj ich ránu
Daj nám ráno
Čas keď rátame mŕtvoly

Poznámka prekladateľky M.G.: Amenouzume je mýtická japonská bohyňa tanca, pomocou ktorého vylákala bohyňu slnka Amaterasu zo skalnej jaskyne, kam sa Amaterasu utiahla a ponorila tak svet do temnoty. V anglickom preklade bol na mieste výrazu „štrbina ženskosti“ ku koncu básne použitý výraz „womanly shadow“, ktorý je eufemizmom pre výraz vagína.

Z angličtiny preložila Miroslava Gavurová

V SLOVENŠČINI:
Daj nam jutro

Zjutraj je čas, ko preštevamo mrtve
V časopisih, v bolnišnicah, na cestah, na morski obali
V naplavinah, ki so bili nekoč naši domovi
Nas še bolj obsedajo, Amenozume san
Jutro še vedno ni dovolj
Še vedno jih ne uspemo prešteti
Še vedno ne moremo vseh pobrati
Daj, še zapleši, Amenozume san,
Na glavo si povezni zeleno lasuljo
In zakriči proti njim, tja ven
Dajte, mrtve prepustite
Jutru,
Primite jih, zakričite proti njim

    Jaz sem, dekle, ki se ves čas pozibava na površini
    Jaz sem, mati dečka, ki kleči
    Jaz sem, deček z ohlapno visečo zlomljeno roko
    Še enkrat bi te rad videl, še enkrat bi te rad videl
    Krogla v sence
    Popraskam si grlo, boli
    Globoko tonem, kolikor je le mogoče
    Zakaj? Zakaj sem bil deček,
    ki ga eksplozija bombe zabrisala daleč v stran?
    Ognjeni prsti so bliskovito pridrveli,
    mučim se, toda okoli je samo pesek, mučim se, a okoli je le pesek
    polovico pljuč mi je zdrobil podrt strop
    povsem zapuščeno, kam me bo odneslo?
    Čakam na iztegnjeno roko
    Tukaj sem tukaj sem
    Rada bi pobegnila iz šole, ki se kopa v krvi
    S svojimi dekliškimi na široko odprtimi očmi
    Vem, to je moj zadnji dih
    morje je dvignilo stisnjeno pest

Jutro je čas, ko preštevamo mrtve
Pri televizijskih poročilih, na veleposlaništvih, na krajevnih središčih
V ruševinah, ki so bile nekoč naše zgradbe in naše mošeje
Še bolj se nas polasti, Amenouzume san
Jutro ne bo dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Pleši za nas, še bolj zapleši, Amenouzume san
Izgrebi si mleko iz prsi, divje stresi z lasmi
Udari z nogo ob tla
In pleši
Zavrti se z rokami, otresi s sebe pot
Usloči vznak svoj tilnik
In pleši
Še hitreje
Še hitreje
Upogni hrbtenico, dvigni noge
Stresi se v bokih
Še hitreje 
Še hitreje
Naj se razvname tvoja vagina
Odpri svojo vagino
in pokliči jih
In pleši zanje
Prevzemi si jih
In zberi mrtve
V senco

Predaj jih v jutro
Daj nam naše jutro
Čas, ko preštevamo mrtve

Prevedel Iztok Osojnik

Daj nam jutro 
 
Zjutraj preštevamo mrtve
V časopisih, v bolnišnicah, na cestah, na obalah
V grušcih, ki so nekoč bili naš dom,
Nas še bolj obsedi, o Amenouzume!
Jutro še vedno ni dovolj
Še vedno ne moremo prešteti vseh
Še vedno ne moremo odnesti vseh
Zapleši še za nas, o Amenouzume
Zeleno vejico si daj v lase
In jih pokliči
Daj mrtve
jutru
Naj bodo tvoja last, pokliči jih

    Jaz sem, dekle, ki ves čas tu lebdi
    Jaz sem, razvajenček čepeč
    Jaz sem, fantič z odvito desno roko
    Rad bi te videl spet, rad bi te videl spet
    Krogla zadene tempelj
    V grlo si zarijem nohte, zaboli
    Ne morem se več potopiti dlje
    Čemu? Čemu je ravno mene
    odpihnil odjek bombe?
    Prsti plamena niso se mudili
    Borim se, tam pesek je samo, borim se, a tam pesek je samo
    Strop mi stre polovico pljuč
    Takole samega, kam nekam me bo neslo?
    Čakam, da kdo poda mi roko.
    Tukaj sem, tukaj sem
    Rad bi krvavi lekciji ubežal
    S široko odprtimi dekliškimi očmi
    Vem, da je to moj zadnji dih
    Dovolj imam rohnenja bomb
    Morje v podporo dvignilo je pest

Zjutraj preštevamo mrtve
Na televiziji v novicah, ambasadah, družbenih centrih
V grušcih, ki so nekoč bili naš dom
Nas še bolj obsedi, o Amenouzume
Jutro še vedno ni dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Zapleši še za nas, o Amenouzume
Izpraskaj si mleko iz prsi, z lasmi divje otresaj
Topotaj z nogami
In pleši
Krili z rokami, otresi znoj
Nagni glavo nazaj
In pleši, pleši
Še
Še
Zibaj se, noge dvigaj
Z boki tresi
Še
Še
Naj ti ženskost zagori
Odpri jo, svojo ženskost
Pokliči jih
In pleši jim
Obsedi jih
Zberi
Mrtvake
V ženskost

Predaj jih jutru
Daj nam jutro
Čas, ko štejemo trupla

Prevedel Matej Krajnc

Daj nam jutro

Jutro je čas, ko preštevamo mrtve
v časopisih, v bolnišnicah, na cestah, na obalah
v grobljah, ki so bile nekoč naši domovi
Prevzemi nas še bolj, Amenouzume-san
Jutro še vedno ni dovolj
Še vedno jih ne moremo vseh prešteti
Še vedno jih ne moremo vseh prenesti
Še pleši za nas, Amenouzume-san
Vtakni si v lase zeleno vejico
in jih pokliči
Daj mrtve
jutru
Prevzemi jih, pokliči jih

    To sem jaz, dekle, ki me tukaj že ves čas lebdim
    To sem jaz, mamin sinko, ves zmečkan
    To sem jaz, fant z odtrgano desno roko
    Rad bi te spet videl, rada bi te spet videla
    Krogla v tempelj
    Praskam se po grlu, boli
    Zdaj se potapljam, kolikor globoko se da
    Zakaj? Zakaj sem bil fant
    ki ga je razneslo med bombno eksplozijo?
    Prsti plamena so me dosegli kot blisk
    Borim se, a kaj ko je tu samo pesek, borim se, a kaj ko je tu samo pesek
    Eno pljučno krilo je zmečkal strop
    Kam me bo odneslo, takole zapuščeno?
    Čakam na izproženo roko
    Tukaj sem, tukaj sem
    Rada bi pobegnila tej krvavi šoli
    s še vedno široko odprtimi dekliškimi očmi
    Vem, da je to moj zadnji dih
    Sit sem grmenja bomb
    Morje je dvignilo svojo stisnjeno pest

Jutro je čas, ko preštevamo mrtve
v TV-poročilih, na veleposlaništvih, v občinskih centrih
v grobljah, ki so bile nekoč naše zgradbe in naše mošeje
Prevzemi nas še bolj, Amenouzume-san
Jutro še vedno ni dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Jutro še vedno ni dovolj
Pleši za nas še bolj, Amenouzume-san
Izpraskaj mleko iz svojih prsi, divje stresi svoje lase
Udari s stopali po tleh
in pleši
Zavrti svoje roke, otresi svoj pot
Nagni svoj vrat vznak
in pleši, pleši
Še
Še
Zvijaj svojo hrbtenico, dviguj svoje noge
Zibaj svoje boke
Še
Še
Vnemi svojo žensko senco
Odpri svojo žensko senco
In jih pokliči
In pleši zanje
In jih zajemi
In zberi
mrtve
v senco

Daj jih jutru
Daj nam jutro
Čas, ko preštevamo trupla

Opomba prevajalca J. Angelsa: Amenouzume je boginja iz japonske mitologije, povezana s plesom in nastopanjem. Mit pravi, da je s pomočjo plesa izvabila sončno boginjo Amaterasu iz jame, kamor se je umaknila in s tem pahnila svet v temo. Pripona –san ob Amenouzuminem imenu je japonska vljudnostna oblika, ki izraža spoštovanje; približen slovenski ustreznik bi bil gospa. Besedna zveza ženska senca (v angleščini womanly shadow), ki se pojavlja proti koncu pesmi, je evfemizem za vagino. 

Iz angleščine prevedla Tatjana Jamnik

NIHONGO:
片方の靴

新井高子

紅いひなげしが咲いていました
浜辺に、
片方だけ、皮靴が打ち上げられておりました
縛ったままの靴ひもでした

花びらのあさつゆを
ひなげしが　身をしならして垂らしたら
息づきます、かすかに、
精いっぱい振りこぼしたら
あけようとする、
目ぶたを
泥靴が、

古井戸のように深い目に、
おそらく
景色は映っていない
記憶さえ
ぐっしょり濡れて、
ひなげしは　さすってみるほかありません
葉を伸ばし
胸のような靴の甲を、

　　―――砕くことはできないよ、波も
　　　　　流せない
　　　　　すりへった踵と
　　　　　皺が、

　　　たぐり寄せるのです、
　　はぐれたひとの眼ざしを
　浜辺まで、
ひなげしが覗きこめば
いっそう透きとおり、
井戸の底に
小魚の背びれのような、火が、

　　―――消せないさ
　　　　　存在のおくの、正直なほそい光は
　　　　　海もまた、
　　　　　巨きな瞳だから、

　　　　あのとき、
　　　うるんで疾走しながら、
　　怒濤しながら
　どんな光を放ったか
沖へ、
飲まれていく、もう片方は

　　―――かこうとする、ひと輪の
　　　　　蒼い火を、
　　　　　見たでしょうか
　　　　　いわしの群れの目が、
　　　　　
また揺れてるね
いいえ、
風だよ
裸のひなげしが立っていました
花びらを、
井戸に降らして

へその緒なのです
靴ひもの
その先は、
つかもうとする瞳の底まで

這って、

（初出：管啓次郎・野崎歓編『ろうそくの炎がささやく言葉』（勁草書房、二〇一一年）

ENGLISH:
Half a Pair of Shoes

the red poppy is in bloom
a leather shoe, just half a pair,
lies washed up on the seashore
laces still tied

as the poppy bends
and drops dew from its petals
the shoe sighs faintly
the flower shakes itself off
and the dirty shoe
starts to open
its eye

mostly likely
no landscapes are reflected
in that eye, deep as an old well,
memories
soak through
the poppy can only caress
she extends her leaves
toward the chest-like instep

　　　　　—You cannot break me, the waves
　　　　　cannot wash away
　　　　　my worn-down heel
　　　　　and my folds

　　　they draw near
　　the gaze of the shoeless boy
　going as far as the water’s edge
if the poppy gazed in
how clear that eye would be
a fire, like a small fish’s fin
at the bottom of an old well

　　　　　—The sea cannot extinguish
　　　　　the frank, pale flame
　　　　　at the depths of my existence
　　　　　for the sea too is an enormous eye

　　　　what light must the wave have emitted
　　　in that moment
　　as it watered and rushed
　surging in anger
far from shore
as the other shoe was swallowed

　　　　　—Did the school of sardines
　　　　　see the circle
　　　　　of blue flame
　　　　　drawn in my eyes?

the poppy is trembling again
no
it is the wind
the flower stands naked
dropping its petals
into the well

it is an umbilical cord
the tip of the shoelace
falling into the depths of the eye
where the boy tries to grab on

down it crawls

Translator’s Note: This poem was inspired by a trip Arai made to northeastern Japan, the site of the earthquake and tsunami on March 11, 2011.  At the time of her visit, the shoes and clothing of the victims of the tsunami were still washing onto the shore. 

English Translation by Jeffrey Angles

PO SLOVENSKY:
Polpár topánok

  kvitne červený mak
  kožená topánka, len polpár
leží vyplavená na brehu mora
 ešte stále so zaviazanými šnúrkami.

ako sa mak zohýna
 a zhadzuje zo svojich okvetných lístkov rosu
 topánka zľahka vzdychne
kvet sa strasie
 a špinavá topánka
 začne otvárať
 svoje oko

  najpravdepodobnejšie
 sa v tom oku, hlbokom ako stará studňa,
žiadna krajina nezobrazí
  spomienky
    presakujú
   mak môže len pohladiť
  naťahuje lístky
 k priehlavku v tvare hrude
.
– Nemôžeš ma zlomiť, vlny
mi neodplavia
obnosený opätok
   a záhyby

približujú sa
      pohľad bosého chlapca
            ktorý siaha až na samý okraj vody
       keby sa mak zadíval
aké čisté by bolo to oko
  ako oheň, ako plutvička rybky
    na dne starej studne

– More neuhasí
úprimný, bledý plameň
v hĺbkach môjho bytia
lebo aj more je obrovské oko

aké svetlo musela tá vlna vyžiariť
              v tej chvíli
       keď zalievala a rýchlo sa
   valila v hneve
ďaleko od brehu
   a keď pohltila tú druhú topánku
 
– Videl húf sardiniek
kruh modrého plameňa
nakreslený
v mojich očiach?

mak sa znova trasie
 vlastne nie
 je to vietor
kvet stojí nahý
 zhadzuje okvetné lístky
  do studne

  je to pupočná šnúra
 koniec šnúrky na topánke
padajúci do hĺbok oka
  a chlapec sa ho snaží zachytiť

sťahuje ho dolu

Poznámka prekladateľa J. Anglesa: Táto báseň bola inšpirovaná návštevou, ktorú Arai podnikla v severovýchodnom Japonsku na miestach postihnutých zemetrasením a tsunami 11. marca 2011. V čase jej návštevy more ešte stále vynášalo na breh topánky a oblečenie obetí ničivých tsunami.

Z angličtiny preložila Miroslava Gavurová

V SLOVENŠČINI:
Pol para čevljev

poljski mak cveti
usnjen čevelj, samo pol para,
naplavljen leži na obali
s še vedno zavezanimi vezalkami

ko se mak upogne
in iz cvetnih lističev spusti kapljo
čevelj komaj slišno zavzdihne
cvetlica se otrese
in umazani čevelj
začne odpirati
svoje oko

najbrž
v tem očesu, globokem kot star vodnjak,
ne odseva nobena pokrajina,
skozi pronicajo
spomini
mak lahko le boža
izteguje svoje liste
proti nartu, ki je videti kot prsni koš

　　　　　— Ne moreš me zlomiti, valovi
　　　　　ne morejo odplaviti
　　　　　moje shojene pete
　　　　　in mojih pregibov

　　　pritegnejo
　　pogled dečka brez čevljev
　ki gre prav do roba vode
če bi se mak zastrmel vanj
kako čisto bi bilo to oko
ogenj, kakor plavut majhne ribe
na dnu starega vodnjaka

　　　　　— Morje ne more pogasiti
　　　　　odkritega, bledega plamena
　　　　　v globinah mojega obstoja
　　　　　kajti tudi morje je ogromno oko

　　　　kakšno svetlobo je val izžareval
　　　v tistem trenutku
　　ko je zalival in se zaletaval
　jezno razburkan
daleč od obale
ko je pogoltnilo drugi čevelj

　　　　　— Je šola sardin
　　　　　videla krog
　　　　　modrega plamena
　　　　　ki ga je potegnilo v moje oči?

mak spet podrhteva
ne
to je veter
cvetlica je gola
svoje cvetne lističe odmetava
v vodnjak

to je popkovina
konec vezalke
ki pada v globine očesa
kjer se deček poskuša oprijeti

plazi se dol

Opomba prevajalca J. Angelsa: Takako Arai je to pesem napisala po potovanju na severovzhodno Japonsko, prizorišče potresa in cunamija 11. marca 2011. Med njenim obiskom je morje še vedno naplavljalo na obalo čevlje in oblačila žrtev cunamija.

Iz angleščine prevedla Tatjana Jamnik

The 10th Golden Boat Poetry Translation Workshop 2012

Bogdan Macarol: Kosovel postaja svetovni pesnik (Primorske novice, 1. 9. 2012)

The 10th International Golden Boat Translation Workshop 2012

This year's traditional The 10th Golden Boat International Poetry Translation Workshop 2012 will be held from 26th August to 2nd September at Škocjan in the Karst and Ljubljana. This year's guests come from 10 countries: Darija Žilić (Croatia), Will Root (USA), Emilio Coco (Italy), Takako Arai (Japan), Paddy Bushe (Ireland), Martin Warmuz (Poland), Tatjana Jamnik, Gašper Torkar, Gašper Malej, Dejan Koban, Lenka and Matej Kranjc (all Slovenia), Jan Gavura, Miroslava Gavurová (Slovakia), and Henning H. Bergsvig (Norway).
The workshop will be led by Iztok Osojnik. Like every year, in addition to mutual translation, the workshop shall be dedicated to the conservation of live contacts in the Western European, Central European and Slavic triangle, linking small and large European and world literatures in the East and West, co-organizing festivals, symposia, meetings, workshops, dissemination of a modern literary hub in Škocjan and international recognition of poetry in the originals and translations in Slovenia and abroad. Following the successful implementation of Kosovel in the UK and the USA this year, followed by a new monograph of Kosovel in Polish language (KUD Police Dubová and Instytut Mikołowski) and international recognition of Slovenian new wave classics (Gregor Strniša, Jure Detela). Participants of the Golden Boat shall present their work at two literary readings: 30th August, 20:00, in Škocjan in the Karst and 31th August, 19:00 in Trubar's House of Literature in Ljubljana, and on website www.ia-zlaticoln.org. All programs are public. No entrance fee.

The Golden Boat Workshop is organized by the Literary Association of IA in collaboration with Cultural-Artistic Association of Polica Dubova, Tourist Association Škocjan, Cultural Association Vilenica, Monitor ZSA, KUD France Prešeren, Regional Community Alps-Adriatic and journals / publishing houses Društvo Apokalipsa and Monitor.

The workshop is supported by Slovenian Book Agency, Krka, d. d., Škocjan Caves Park, Meiji University (Japan), FILI (Finland), Pri Vncku Inn,  Pulse / Cuisle Festival Limerick (Ireland), SKD Sežana, Trubar House of Literature, Okarina, d. o. o., Triglav-Rysy Association (Poland), Sampark Publishing House (New Delhi-London).

PROGRAMME

Sunday, 26th August - arrivals
19:00 – Welcome dinner

Monday, 27th August
9:30 – Working session
13:00 – Lunch
19:00 – Dinner

Tuesday, 28th August
9:30 – Working session
13:00 – Lunch
14:30 – Excursion (Škocjan Caves)
19:00 – Dinner

Wednesday, 29th  August
9:30 – Working session
13:00 – Lunch
15:00 – Walking excursion
19:00 – Dinner

Thursday, 30th August
9:30 – Working session
13:00 – Lunch
18:30 – Dinner
20:00 – The Golden Boat reading Škocjan

Friday, 31st August
9:30 – Working session
12:30 – Lunch
14:00 – Departure for Ljubljana
19:30 – The Golden Boat Reading at the
 Trubarjeva hiša literature (Trubar’s House of Literature) in Ljubljana

Saturday, 1st September
9:30 – Session on translating poetry
13:00 – Lunch
15:00 – Excursion to Tomaj
20:00 – Farewell Dinner

Sunday, 2th September
Departure after breakfast